Tekmovanje v formuli 1 je krona avto-moto športa in hkrati najvišja stopnička tehničnega ter tehnološkega razvoja avtomobilskih znamk, ki tam nastopajo. Vseeno pa gre v tem primeru tudi, ali morda celo predvsem, za posel, negovanje imidža znamke in povečevanje prestiža. Čeprav avtomobilske znamke v dirkalnike oziroma motorje, ki jih poganjajo do vrtoglavih hitrosti, vgrajujejo zadnje dosežke v razvoju motoroznanstva, pa s svojim napisom na boku vozila širnemu globalnemu občinstvu sporočajo predvsem, da imajo dovolj denarja, da si lahko ta približek vesoljske tekme na Zemlji brez težav privoščijo. Ni čudno, da mnogi, ki so zapustili ta šport, med njimi je tudi globalno podjetje Virgin britanskega poslovneža Richarda Bransona, ki je po novem navzoče v formuli E, menijo, da gre za »dirkanje z denarnicami«.
Dirkanje brez trušča
in vonja po bencinu?
Vendar pa je tekmovanje v formuli 1, kljub spektaklu in blišču, v zadnjih letih zašlo v krizo, iz katere se nikakor ne zna izkopati. Ne pomagajo ne nova pravila ne nova dirkališča v eksotičnih državah ne tradicionalna rivalstva med mojstri volana. Poleg svoje privlačnosti predvsem za mlajšo publiko pa izgublja celo tradicionalno petičnost, blišč ter glamur, ki obdajajo veliki medijski cirkus.
Zato so se pri Mednarodni avtomobilistični zvezi v letošnji sezoni odločili za zagon alternative, ki to uradno sicer ni, vendar glede na številne podobnosti in tudi razlike na tistih področjih, kjer so odgovorni zaznali težko odpravljive šibkosti formule 1, dejansko je. Za tekmovanje formula E, kakor se imenuje nova dirkaška zvrst, je sezona 2014/15 debitantska, do zdaj pa je deset moštev in dvajset voznikov odpeljalo že pet dirk, začenši z uvodno v kitajskem Pekingu. Vendar se po znamenitem olimpijskem stadionu Ptičje gnezdo, kjer so gostitelji zgradili 3,4 kilometra dolgo dirkališče, sredi lanskega septembra nista razlegala peklenski hrup navitih motorjev in vonj po bencinu, ampak le piš vetra in občasno cviljenje zavor električnih dirkalnikov.
O uvrstitvi odločajo
tudi gledalci
Zato so se organizatorji odločili za poseben sistem dirkanja, kjer se na desetih dirkah v središču največjih prestolnic in na zadnji preizkušnji v Londonu pomeri dvajset dirkačev, ki v dveh urah vožnje ne zamenjajo oziroma napolnijo baterij, ampak kar avtomobile. Ti v primerjavi s tistimi iz formule 1 niso samo tišji, ampak so tudi počasnejši, saj je njihova največja hitrost 225 km/h. Med dirkači je kar nekaj zvenečih imen, kot so denimo Jarno Trulli, Nick Heidfeld in sinova znanih očetov, Nelson Piquet ter Nicolas Prost. V dirkaških vrstah je mogoče opaziti tudi dve ženski imeni, in sicer Italijanko Michelo Cerruti ter Angležinjo Katherine Legge.
Za zdaj posodobljenemu receptu dobro kaže, saj ne samo da so številke gledalcev vzpodbudne, ne manjka niti dramatičnih razpletov. Na prvi dirki sezone sta v zadnjem krogu, pred končnim zavojem, močno trčila Heidfeld in Prost, pri čemer je Nemčev bolid naredil salto, a na srečo nihče od njiju ni bil poškodovan.
Fan boost Med inovacijami, s katerimi si želijo organizatorji popularizirati šport med mladimi, je tudi t. i. fan boost, kjer lahko gledalci pred dirko na družabnih omrežjih glasujejo za tri voznike po lastni izbiri. Tisti trije, ki zberejo največ glasov, za nagrado med dirko dobijo možnost kratkega, 2,5-sekundnega pospeška, ki poveča moč njihovih elektromotorjev za polovico. S tem naj bi dosegli razburljivejše razplete, saj več moči pomeni lažje prehitevanje. |
