»Zdaj sem mehanik,« se je pošalil Igor Jerman, ko smo se uvodoma pozanimali o njegovi sedanji vlogi v cestnohitrostnem motociklizmu, v katerem se je med drugim ovenčal z dvema naslovoma vzdržljivostnega svetovnega prvaka pod okriljem mednarodne zveze FIM. Potem ko si je lani že priskrbel novo tekmovalno licenco in se udeležil prvega testiranja na Portugalskem, je grdo padel, si poškodoval vrat, obe koleni in gleženj. »Zaradi tega sem se v ekipi Yamaha Austria (YART) znašel v vlogi rezervista, kljub temu pa sem odpeljal vse kvalifikacije in začel dirko v Bol d'Or v Le Castelletu. To je bilo tudi vse,« je razkril 41-letni motorist iz Depale vasi pri Domžalah.
Na vprašanje, ali je končal uspešno športno pot, je po kratkem premisleku odvrnil: »Kaj pa vem. Po mojem, da sem. Težava je v tem, da se v primeru poškodbe ustavi delo v delavnici (za splošno varjenje in popravilo platišč). Oče Vinko mi pomaga, brat Marko pa še tekmuje in obenem prodaja motorje znamke Triumph, tako da sem zdaj v delavnici bolj ali manj za vse sam. Zato sem po lanskem padcu pri sebi nekako že sklenil, da ne bom več dirkal, je pa to težko reči na glas. Ko se enkrat z nečim ukvarjaš debelih 25 let, ne moreš kar čez noč (od)nehati,« se je razgovoril Igor, ki je prve metre z motorjem prevozil že pri treh letih in pol.
Krstno preizkušnjo je na Grobniku odpeljal leta 1985, štiri leta pozneje je začel redno in čedalje bolj resno dirkati v takratnem jugoslovanskem prvenstvu. Med vsemi uspehi, ki jih je dosegel, je izpostavil krstno zmago na znameniti 24-urni preizkušnji leta 1998 v Le Mansu, hkrati prvo od njegovih skupno desetih vzdržljivostnih za svetovno prvenstvo. »Najslajša je vedno prva zmaga, potem sta tu dva naslova svetovnega prvaka. V sezoni 2002 s kitajsko ekipo Zongshen Suzuki, sedem let pozneje pa z Yamaho Austrio. Zanimivo je, da so bile 2009. vse dirke v dežju, kar nam je ustrezalo, saj se nam je motor zelo pregreval, nižje temperature pa so nam pomagale prestati vse napore. Iz tega zornega kota smo imeli tedaj tudi srečo,« je priznal.
Šel bi po isti poti
S spomini se ne vrača prav pogosto v preteklost, je pa svojo kariero na kratko podoživel za Slovenske novice. »Bilo je lepo. Če bi imel možnost, bi šel po isti poti in ne bi veliko spremenil. Bilo bi seveda veliko lažje, če bi imel na voljo več denarja, saj bi hitreje prišel do boljšega materiala, pri čemer imam v mislih predvsem (slabe) gume, zaradi katerih se zgodi večina padcev. Kariero so mi še najbolj grenile poškodbe, vendar sem imel – če dobro premislim – kar srečo. Glede na to, koliko dirk sem odpeljal, sem jo še dobro odnesel,« je omenil in kot iz rokava stresel svoje najhujše nesreče. Prva takšna, ki je vzela sapo navijačem, je bila leta 1999 na dirki za svetovno prvenstvo v razredu superbike v Hockenheimu, kjer je tekmecu pred njim na ravnini nenadoma razneslo zadnjo gumo, tako da se Igor pri 298 km/h ni mogel izogniti trčenju. »Pri padcu sem si huje poškodoval hrbet, zlomljena sem imel tri vretenca, zaradi česar sem okreval več mesecev,« je razkril starejši od bratov Jerman, ki še danes obžaluje tisto trčenje, kajti dan po dirki je imel že dogovorjeno testiranje s tovarniško ekipo Kawasakija. Na njem bi vozil namesto Španca Gregoria Laville, ki si je potem zagotovil sedež v ekipi. A v tisti sezoni sem bil s slabšim motorjem večkrat hitrejši od njega. »Če ne bi pristal v bolnišnici, v kateri sem preležal tri mesece, bi se skoraj zanesljivo uvrstil v moštvo in bi se verjetno moja kariera odvila v drugačno smer.«
Naslednjo hujšo nesrečo je prav tako doživel v Nemčiji, in sicer leta 2003 na vzdržljivostni preizkušnji v Oscherslebnu, kjer si je poškodoval rebra, pljuča in zapestje. Nedolžen ni bil niti padec na dirki za alpsko-jadransko prvenstvo pred slabimi tremi leti na Grobniku. »Vmes je bilo še nekaj zdrsov, vendar poškodbe ključnice in rame niso vredne omembe v primerjavi s prej omenjenimi. Strah me ni bilo nikoli, je pa tako, da se je treba po padcih, ki so sestavni del motociklizma, čim hitreje vrniti na motor,« je pojasnil Igor, čigar osebni hitrostni rekord je kar 335 km/h iz Le Castelleta. »In to pravih, ne takšnih po števcu, ki pri 200 km/h v povprečju laže za 20 km/h.«
Naprej se
rine napačne
Seveda pozorno spremlja kariero mlajšega brata Marka, ki je pred dvema tednoma na vzdržljivostni preizkušnji za svetovno prvenstvo v Oscherslebnu prispeval viden delež k tretjemu mestu slovaške zasedbe Maco Yamaha. »Zelo je pospešil in napredoval, moral pa bi priti v močn(ejš)o ekipo. Želel bi si, da bi prišel k nam, vendar je problem v tem, da je YART medtem postalo tovarniško moštvo. Zdaj pri Yamahi določijo dirkače, od katerih mora biti vsaj en Japonec, preostala dva pa na ravni razreda motoGP ali moto2. A po mojem jim je Marko že bolj ali manj dorasel, če sodim tudi po zelo dobrih krogih, ki jih je nizal v Oscherslebnu,« ni skoparil s pohvalami na bratov račun.
Kar zadeva slovenski motociklizem na splošno, je po njegovem stanje precej slabo. »Imamo nekaj obetavnih fantov, ki se v italijanskem prvenstvu minimota uvrščajo med najboljšo trojico, kar potrjuje njihovo nadarjenost. Očetje jih podpirajo, kolikor jih pač lahko, imamo tudi takšne, ki mislijo, da so nadarjeni in so se že pririnili celo na televizijo, vendar od njih ni nič in tudi ne bo. Na žalost je pri nas velikokrat tako, da se vlaga v nenadarjene, medtem ko se tiste, ki res obetajo, zapostavlja. Je pa tako, da razen Marka pri nas ne vidim nikogar, ki bi lahko kaj dosegel v svetovnem merilu; tudi z veliko evri ne. Denar namreč kljub vsemu ni vse; pomembnejša so poznanstva, prek katerih lahko dobiš boljši material, gume. Že pri naši ekipi vidim, koliko strokovnjakov je potrebnih, da zadeva teče na visoki ravni. Med našimi dirkami imamo v garaži vodjo Yamahe, ki 23 ur na dan zapisuje podatke v svoj računalnik in zabeleži prav vsako stvar, ki jo naredimo na motorju. Tu ni več heca, vse je postalo strogo profesionalno. V Avstriji so, denimo, pred kratkim za YART zgradili dvorano, veliko 1000 kvadratnih metrov, vredno milijon evrov. Avgusta bosta na njeno uradno odprtje prišla tudi Yamahina zvezdnika Valentino Rossi in Maverick Viñales,« je zaupal Igor, ki je zdaj pri moštvu YART – kot že omenjeno – mojster za vse. Pomaga, kjer se le da; pri menjavi gum, dolivanju goriva... »V primeru nesreče sem glavni mehanik, ker dobro poznam motor. Pozimi se večkrat odpravim v Avstrijo, kjer sestavljamo nove yamahe YZF-R1.«
»Strah me ni bilo nikoli, je pa tako, da se je treba po padcih, ki so sestavni del motociklizma, čim hitreje vrniti na motor.«
Navija za
Valentina Rossija
Že od nekdaj stiska pesti za Rossija, sleherno dirko v razredu motoGP pa si s skupino tridesetih prijateljev ogleda na velikem zaslonu v eni od gostiln. »Pred startom stavimo na naše favorite, potem navijamo in se zbadamo med seboj. Večina je še vedno za Rossija, od katerega se lahko drugi fantje le učijo. Glede na to, koliko je že star, koliko motorjev in načinov vožnje je že zamenjal... Za kaj takega moraš biti res vrhunski talent. Ali bo še kdaj prvak? Menim, da ima letos zadnjo priložnost za takšen podvig, a se bojim se, da je že malo zamočil. V Le Mansu bi moral pustiti Mavericku in se sprijazniti z drugim mestom, a je na žalost naredil napako. A čeprav ima že 38 let, še vedno tvega ogromno. To dokazuje, da je dirkač v pravem pomenu besede,« je poudaril dvakratni vzdržljivostni svetovni prvak, ki opaža, da jih čedalje več spodbuja Viñalesa, zlasti mlajši so tudi za Johanna Zarca. »Zanimivo, da Marc Marquez v naši družbi nima prav veliko privržencev, za Jorgeja Lorenza pa med vsemi navija le eden,« je razkril as iz Depale vasi.
Kljub vsem uspehom, ki jih je dosegel, ni zaslužil toliko, da bi si lahko privoščil miren (športni) pokoj. »Odkar pomnim, smo vsi v naši družini trdo garali in ves denar, ki smo ga zaslužili, takoj namenili za dirke. V najini karieri smo vložili še za dve takšni hiši, kakršno imamo doma. Vendar ničesar ne obžalujemo. Mi namreč dihamo in živimo za motorje,« je pribil in se strinjal, da bi mu bilo, če bi se rodil, denimo, v Italiji, kjer je motociklizem že od nekdaj izjemno priljubljen, na športni poti zagotovo bistveno lažje. Ker je skromen, niti ne potrebuje veliko. Ima stanovanje in nekaj starodobnikov, gilero letnik 1958 in dirkalne yamahe, narejene med letoma 1977 in 1984. »To je moje veselje. Ko me kaj razjezi, grem v garažo, začnem vijačiti in pozabim na vse,« je omenil naš najuspešnejši cestno-hitrostni motorist, ki razmišlja, da bi se začel čez čas z njimi udeleževati tudi dirk. Nadvse uživa v skupnih trenutkih z 12-letnim sinom Blažem in osemletno hčerkico Špelo. »Oba se zelo rada vozita z motorjem za motokros, tako da se večkrat skupaj odpravimo na progo na Brniku. Blaž je sicer dve leti tudi dirkal v državnem prvenstvu v minimotu, a je po enem od padcev izgubil veselje. Zdaj igra harmoniko in trenira judo, Špela pa pleše breakdance,« je še dejal Igor Jerman.
