Dekle, ki je prehitevalo dirkače kot za šalo

LJUBLJANA – Avtomobilski šport ima v Sloveniji že od nekdaj svoje junake. V začetku petdesetih let se je na največje relije podajal Ljubljančan Dušan Malerič. Franci Jerančič je kot prvi Slovenec testiral dirkalnik formule 1, Mariborčan Aleš Pušnik pa se je v prvi polovici sedemdesetih z odlično vožnjo prebil na rob tovarniške Renaultove ekipe. Če še prej ne bi doživel skoraj usodne prometne nesreče, bi se vanjo morda celo prebil. Pušnikov naslednik je bil Brane Kuzmič, ki je Renaultove barve s tovarniškimi avtomobili promoviral na območju vzhodne Evrope in z izkušnjami hkrati pomagal dirkaško kaliti tudi eno največjih zvezdnic dirkanja v nekdanji Jugoslaviji, Romano Zrnec. »Še danes me marsikdo na cesti ustavi in me vpraša, ali sem jaz tista Romana. Na dirkah so me gledali kot otroci v spremstvu staršev, danes so v zrelih letih,« se 26 let po zadnji odpeljani dirki in 30 let po vrhuncu kariere spominja Zrnečeva. Zadnjo dirko je odpeljala leta 1990, nato se je posvetila sinu in družinskemu podjetju za galvanizacijo kovin. Ko je dirkaške rokavice obesila na klin, je bil zanjo šok velik. Vsako leto je v povprečju odpeljala 15 dirk in vsaka ji je vzela veliko časa. Danes se avtomobilskih uspehov spominja z nostalgijo. Imela je srečo, da je vozila v obdobju največje slave relija Saturnus in uživala podporo tovarne Renault.

»Že ko sem bila majhna, je naš avtomobil doma vedno vozila mama. Oče ga sploh ni vozil. Tudi jaz sem rada hitro vozila in za takratni čas sem imela kar dober avtomobil. O reliju nisem vedela veliko, a me je to okolje vse bolj mikalo. Vedela sem, da se morajo fantje res dobro peljati in obvladati avtomobil. Nato sem se odločila in poklicala nekaj klubov. V prvem so me kot punco zavrnili, pri Kompas Hertzu pa me je njihov tajnik Erik Mareza sprejel odprtih rok in me bodril,« pravi Ljubljančanka, ki je na začetku od moških kolegov oziroma tekmecev pričakovala več pomoči in nasvetov. Kot pravi, so ji preprosto rekli: »Punca, znajdi se.«

Naveza z Renaultom

Kariero je začela z mini morrisom na znameniti hitrostni preizkušnji Hrušica pri Logatcu, kjer je bila cesta seveda še makadamska. Na drugi dirki je vozila staro zastavo 101, ki pa je zdržala le do tretjega ovinka. Zavedela se je, da se bo treba na relije zelo temeljito pripravljati in da tako kompleksni šport odlikuje le najpopolnejše športnike. Zanemarjala ni niti psihološke pripravljenosti, ki jo je dobro združila z žensko intuicijo. Obenem je bila tudi ob pravem času na pravem kraju. Renault je v promocijske namene iskal žensko posadko in za volan posadil prav Zrnečevo. Vse je presenetila z zrelo in konstantno vožnjo, ki jo je znala hitro začiniti z odličnimi rezultati. Že na prvem reliju Saturnus se je s startno številko 49 kot 21-letnica uvrstila na osmo mesto v skupni razvrstitvi. Dve leti pozneje, ko je prvič štel za evropsko prvenstvo, je bila že ena izmed favoritinj.

»Mobilnih telefonov še ni bilo, sprva nismo imeli niti radijskih postaj,« se spominja. »Popolnoma smo se morali držati logističnega načrta. Tudi fantje v servisnih kombijih so imeli svojo dirko. Po bližnjicah so morali priti na določeno točko in počakati name. Bili smo seveda amaterji, a delali smo profesionalno. Imela sem dober občutek za dirkalni avtomobil, zato sem znala mehanikom hitro povedati, kaj je narobe.« Leta 1987 je bila na največjem slovenskem reliju blizu uspehu kariere. Na zelo dolgi in zahtevni trasi so se opekli številni vodilni vozniki in tik pred koncem je bila z renaultom 11 turbo v vodstvu Zrnečeva. Če ji ne bi odpovedal turbinski polnilnik, bi zmagala v skupni razvrstitvi. Pozneje je v skupni razvrstitvi sicer dobila reli takratnega jugoslovanskega prvenstva Ina Delta v Zagrebu, a delno grenak priokus na le drugo mesto s Saturnusa pred 29 leti ostaja. Imela je čast, da jo je v Sloveniji posredno obiskal tudi najbolj znani svetovni reli novinar Martin Holmes. Ženske, ki so zmagovale v stereotipno moškem dirkaškem športu, so bile redke. V formuli 1 so se komaj prebile do epizodnih vlog, v reliju pa sta najprej Pat Moss in v prvi polovici osemdesetih let še Michele Mouton dokazali zmožnost ženskega zmagovanja v reliju. Moutonova je celo dobila tri relije za svetovno prvenstvo in skoraj bi postala svetovna prvakinja. Njeni uspehi kot tovarniške voznice Audija so seveda odmevali tudi v Sloveniji, kjer je v Zrnečevi marsikdo videl podalpsko različico slovite Francozinje.

V Sloveniji možnosti za resen mednarodni preboj kajpak ni bilo. Zrnečeva ni imela denarja za šolanje na Finskem, zato je konec osemdesetih – takrat je po dolgih letih zvestobe Renaultu preizkusila tudi štirikolesni pogon lancie – počasi sklenila športno pot. Poleg vseh rezultatov in prejetih pokalov so ji ostali predvsem spomini. Ti so živi, kot bi se ji dogajalo včeraj. »V Portorožu sta mi sredi najhujšega naliva odletela oba brisalnika. Nisem vedela, kaj naj storim. Poskusila sem voziti kar najhitreje, da bi veter odnašal vodo z vetrobranskega stekla. Delovalo je, toda bilo je res divje. S kotičkom očesa sem opazila gledalce ob cesti. Bili so popolnoma blatni in premočeni. Opazila sem tudi starše. Prizor vremenske ujme in več tisoč nepopustljivih gledalcev ob cesti me je očaral,« se spominja Zrnečeva.

Karate za moč

Na sovozniškem sedežu je imela pogosto sovoznice. Prva je bila Sonja Bastar, sledili sta ji še Romana Gostinčar in Špela Kožar. Z njimi je premagovala najtežje hitrostne preizkušnje takratnega relija Saturnus. Izstopala je predvsem 46 kilometrov dolga preizkušnja iz Idrije prek Trnovskega gozda do Cola nad Ajdovščino. »To je bila resnično posebna hitrostna preizkušnja. Bila je kombinacija asfalta in zelo dolgega makadama, vozili smo ponoči. Še teden prej je bila cesta neprevozna, zato je bila zanimiva organizacija treninga. V prvem poskusu sem tam prebila gumo, s sovoznico sva jo morali zamenjati in izgubili sva možnosti za visoko uvrstitev. Čar je imelo tudi dirkanje ponoči. Ko voziš v temi, si osredotočen le na cesto in pravi ritem. V popolni zbranosti pozabiš na noč. Vidiš le z žarometi obsijano cesto sto metrov pred seboj in gledalce ob progi. Skupaj s cesto in navijači smo bili popolnoma povezani,« razmišlja nekdanja tekmica Braneta Kuzmiča in Zagrebčana Tihomirja Filipoviča.

Večina tekmecev ji je na dirkah, kjer jih je premagala, pošteno stisnila roko. Mnogim kajpak ni bilo všeč, da jih je med ovinki prehitela ženska. Romana se spominja tudi dogodka iz Črne gore, ko se je peljala z dirkalnim avtomobilom in jo je ustavil policist. Prepričan je bil, da ga je ukradla. Ni mu bilo jasno, zakaj bi dekle vozilo dirkalni avtomobil. Hitra vožnja na relijih pred 30 leti pa še zdaleč ni bila preprosta. Hitrostne preizkušnje so bile dolge, prav tako povezovalne etape med njimi. Dirke so trajale več dni, avtomobilska tehnika pa je bila bolj mehanska, neposredna in tudi bolj krhka kot danes. Na relijih niso zmagovali le najhitrejši vozniki, temveč tisti, ki so predvsem znali ubrati pravi kompromis za preživetje dirkalnika in lastno zbranost. Utrujenost, razgibanost in visok ritem dirkanja brez omembe vrednih postankov so zahtevali svoj davek. Vozniki relija so bili kajpak amaterji, ki so bili morda še nekaj ur pred začetkom tekme v svoji vsakodnevni službi. Avtomobili so bili brutalni s precej navito močjo motorja, volanski mehanizem pa je bil na drugi strani skrajno neposreden. Dirkalniki niso imeli servoojačevalnikov volana in zavor.

»Pri moči mi je pomagal trening karateja. Na pogled sem bila sicer šibko dekle, moje roke pa so bile vseeno dovolj močne. Dirkaške rokavice so se hitro izrabile, neizbežni so bili tudi žulji na prstih. Zavedala sem se pomena psihološke pripravljenosti in tudi avtogenega treninga. Pozabila nisem niti na hidracijo. Pila sem veliko vode in lažje ostala zbrana. To so danes nepogrešljivi elementi uspešnega dirkaškega paketa, pred 30 leti pa še ni bilo tako,« ugotavlja Zrnečeva. Prepričana je, da ji kot ženski v dirkalnem avtomobilu z vidika fizične moči ni bilo lahko, a je bila zato toliko močnejša njena intuicija. »Vedno sem imela zelo močno intuicijo. Že na startu sem vedela, ali bom prišla do cilja ali ne. Tudi med treningom v civilnem prometu sem recimo kar čutila, ali mi bo nasproti pripeljal avtomobil. Vedno pa sem hotela voziti kar najbolje, a je bila prioriteta prihod do cilja. Nič ti ne pomaga, če si nekaj hitrostnih preizkušenj izjemno hiter, nato pa končaš v grabnu,« še dodaja nekdanja slovenska dirkaška šampionka. Še vedno je edina ženska, ki ji je uspelo zmagati v skupni razvrstitvi relija za nekdanje jugoslovansko in poznejše slovensko državno prvenstvo.