Slovenci imamo avtomobilski šport in njegovo kraljevo disciplino radi. Že v nekdanji državi so navdušenci nad formulo 1 odhajali na bližnje dirke v Avstrijo, na Madžarsko in Italijo, mnogi tudi vse do Hockenheima v Nemčiji. Formule so nekoč dirkale tudi po slovenskih cestah. To sicer niso bili dirkalniki formule 1, temveč formule 3. V Portorožu je bila nekaj let atraktivna dirka, na kateri je leta 1963 sodeloval poznejši svetovni prvak formule 1 Jochen Rindt. Po osvojitvi naslova svetovnega prvaka je v sedemdesetih Ljubljano obiskal celo James Hunt.
Slovenci v pravem dirkaškem pomenu nikoli nismo bili blizu najvišji ravni avtomobilskega dirkanja. Če izvzamemo razna testiranja in vožnje na promocijskih dogodkih, ni bilo priložnosti za resen preizkus najboljših dirkalnikov. Kot prvi je sicer formulo 1 – to je bil bolid ekipe Johna Surteesa – leta 1976 testiral takrat 24-letni Franci Jerančič. Že takrat se je zataknilo pri denarju, ki ga je potreboval za sodelovanje s Surteesom v formuli 8, nekakšni čakalnici na elitno kategorijo.
Da se tudi letos v svetovnem prvenstvu formule 1 za vrh borijo le dirkači drugih narodnosti, nikakor ni posledica pomanjkanja talenta, temveč predvsem majhnosti trga in nezanimanja gospodarstva in še bolj države. Nekoč se je na primer Lojze Prek z Vrhnike v kartingu že boril v isti konkurenci kot Ayrton Senna, tudi David Rotar je pred petnajstimi leti na dirkah evropskega prvenstva enakopravno dirkal s poznejšima dirkačema F1 Sebastianom Buemijem in Nikom Hulkenbergom. Ko je bil Domen Jerančič leta 1996 na dirki za EP v Italiji 16., je poznejši svetovni prvak Fernando Alonso zasedel šele 32. mesto.
Birokratske ovire
Toda priti v elitni oktanski cirkus ni samoumevno. Za mlade dirkače je treba skrbeti že v najnižji kategoriji dirkanja, torej kartingu, predvsem pa morajo imeti na voljo dirkališča. Slovenija tega dejansko nima, kar jo postavlja v osamo med državami Evropske unije. Birokratske ovire so enostavno prevelike, kar je na lastni koži občutil tudi Domen Staut, ki je blizu Krškega zgradil manjše dirkališče oziroma kartodrom. Ideje so sicer obstajale tudi za večje objekte, a bistveno dlje od skic načrtovalci niso prišli.
Za nameček pa je karting v Sloveniji že dolgo zapostavljen. Organiziran je pod zvezo AMZS, ki pa z avtomobilskim športom že 15 let nima ničesar več, krovna zveza za avtošport AŠ2005 pa kartinga pod svojim okriljem nima. To kajpak onemogoča iskanje mladih talentov že v osnovnošolskih letih. Na drugi strani so se odgovorni v slovenskem kartingu že pred leti odpovedali ureditvi državnega prvenstva na podlagi mednarodnih razredov organizacije FIA-CIK, posledično je imelo iz leta v leto vse manj Slovencev sploh tako tekmovalno opremo, s katero bi lahko vozili na najmočnejših dirkah v tujini. Čeprav se vsake toliko časa pojavijo obetavni in zagnani mladeniči (in jasno njihovi starši), letos tako v Italiji dirka Gašper Mihevc in si želi prihodnje leto voziti na svetovnem prvenstvu, se razmik med razvitim dirkaškim svetom in Slovenijo ves čas povečuje. Eliti se je do zdaj najbolj približal David Rotar. Sin tistega Antona, ki je leta 1981 v Italiji dirkal proti Senni, se je pred petnajstimi leti v objektivno izjemno močni in številčni konkurenci na evropskem prvenstvu zavihtel na sedmo mesto.
Čeprav dirkališča kot prvega pogoja za približanje razvitemu motošportnemu svetu še vedno nimamo, smo se Slovenci priključili vsaj slovaškemu izboru Racestar. Minuli konec tedna so na fizičnih, psiholoških in vozniških izborih organizatorji izbrali 25 kandidatov, ki se bodo z vrstniki iz šestih evropskih držav potegovali za mesto v eni izmed začetnih različic prvenstev z enosedežnimi formulami v Evropi. Prvi korak je pogosto najtežji.
