Pri nesrečah v prometu ali na dirkah je že tako, da kanček k vsemu prispeva tudi naključni trenutek smole. Motociklist Marco Simoncelli tako pri svoji smrti ni imel naklonjenosti sreče, da bi morda preživel, podobno pa se je zgodilo tudi francoskemu vozniku formule 1 Julesu Bianchiju. Trk v premično dvigalo, ki je odstranjevalo Sauberjev bolid Adriana Sutila na dirki v Suzuki, je bil grozovit, zdaj pa so na plan prišla še razna medijska natolcevanja. Takšna, da 25-letni mladenič iz Nice, ki se v bolnišnici na Japonskem zaradi hudih poškodb glave bojuje za življenje, pred nesrečo ni upošteval varnostnih navodil, prav tako pa so menda ravnali tudi pri njegovem moštvu Marussia. Bianchi naj namreč ne bi upočasnil na kraju, kjer je osebje dirke dvojno vihtelo rumene zastave zaradi Sutilovega izleta s steze v hudem nalivu. Rumene zastave pomenijo nujno upočasnitev in tudi ustavitev, če je treba. Marussijevci naj bi mu, tako piše nemški Sport Bild, naročili, naj še pospeši, da bi ostal pred Švedom Marcusom Ericssonom iz Caterhamovega moštva. »Moštvo Marussie je zgroženo in jezno zaradi omenjenega namigovanja. V času, ko je dirkač v kritičnem stanju v bolnišnici, je žalostno, da moramo odgovarjati na globoko vznemirjajoče govorice in netočnosti, upoštevajoč okoliščine Julesove nesreče,« piše v uradnem poročilu Marussie.
»Navedbe so popolnoma netočne. Točka ena: Jules je pri dvojno vihrajočih rumenih zastavah upočasnil. To je neovrgljivo dejstvo, to potrjujejo tudi telemetrični podatki iz dirkalnika, te pa je moštvo posredovalo tudi Mednarodni avtomobilistični zvezi (FIA). Točka dve: kopija radijskega posnetka sporazumevanja med Julesom in moštvom ter pisni izvod tega sta bila prav tako posredovana odgovornim. Povsem jasno je, da v času pred Julesovo nesrečo moštvo dirkaču ni ukazalo, naj pospeši, ali mu svetovalo, naj naredi tako,« še sporoča angleško-rusko moštvo. Dirkaški direktor F1 Charlie Whiting je potrdil, da je Bianchi upočasnil vožnjo, ni pa dodal, za koliko kilometrov na uro. V formuli 1 zaradi japonskega trka tudi razmišljajo o avtomatični uvedbi omejitve hitrosti pri podobnih primerih.
Bianchijevi starši Philippe in Christine ter brat Tom in sestra Mélanie so v deželi vzhajajočega sonca ob bolniški postelji sina in brata. »Vsak trenutek, ko zazvoni prenosni telefon, se bojim, da iz bolnišnice sporočajo, da je Jules mrtev. Zdravniki tako ali tako pravijo, da je vse čudež; nihče še ni preživel tako resne nesreče. A Jules se ne predaja. En dan je videti malce bolje, drugega kanček slabše. Poškodbe pri trku so bile zelo resne, a zdravniki ne vedo, kako se bo vse izteklo,« pravi Philippe Bianchi.
