24 ur Le Mansa je boj za preživetje

Vztrajnostna 24-urna dirka v Le Mansu je že 80 let najbolj skrajen teren za preizkušanje novih avtomobilskih tehnologij. Medtem ko je Mednarodna avtomobilistična zveza (Fia) v drugih elitnih kategorijah avtošporta z omejevanjem stroškov onemogočila vrhunsko tehnologijo, Le Mans ostaja edino pravo neposredno prizorišče. Avtomobilistični šport je bil vedno gonilo razvoja avtomobilske industrije, zato je tudi 24-urno dirkanje, ki zahteva popoln kompromis med hitrostjo in vzdržljivostjo, odlična priložnost za prikaz nove tehnologije.

V Le Mansu lahko o vsem govorimo le v skrajnostih. Kar težko si je predstavljati vrhunske dirkaške specialke, ki zmorejo dirkanje od sobotnega do nedeljskega popoldneva z le nekaj kratkimi vmesnimi postanki. V dirkalnikih se menjajo trije vozniki, ki se v premoru poskušajo odpočiti, a dirkalnik je prepuščen stalnim obremenitvam.

Zavore, podvozje in nepogrešljivi aerodinamični dodatki morajo 24 ur delovati kot švicarska ura. Kajti v Le Mansu lahko nesreča vedno čaka za naslednjim ovinkom. Ves čas so na dirkališču med seboj zelo različni in kakovostno neprimerljivi dirkalniki. Ti so sicer razdeljeni v tekmovalne razrede, a najboljši prototipi morajo ves čas prehitevati počasnejše avtomobile za krog ali več.

Pred desetletji nastradali gledalci

Tako je v soboto popoldne nenadoma počilo med vodilnim Toyotinim dirkalnikom, v katerem je sedel nekdanji dirkač formule 1 Anthony Davidson, in ferrarijem voznika Piergiuseppeja Perazzinija. Pred vstopom v šikano sta bila oba nepopustljiva, čeprav je bil Davidson veliko hitrejši in bi se mu moral Perazzini umakniti. Dotaknila sta se, takrat pa je Davidsonov prototip dvignilo v zrak, po salti pa je kot letalo priletel v zaščitno ogrado iz gum. Triintridesetletni Anglež je silovito trčenje, ki je v Toyotini garaži v oči mehanikov takoj prineslo solze negotovosti in obupa, preživel z zlomom dveh vretenc. »Nisem si predstavljal, da bom v soboto zvečer že ležal v bolnišnici in dirko spremljal le na televiziji,« se je pozneje poskušal šaliti Davidson, ki je s svojo nesrečo spomnil na lansko podobno usodo (in srečo v nesreči) Alana McNisha in Mika Rockenfellerja.

In medtem ko so gledalci v kampih okrog dirkališča spremljali smolo Toyotine ekipe (nesreča prvega in tehnične težave drugega dirkalnika) ter pohod Audija do še ene zmage v Le Mansu (tokrat prvič s hibridnim avtomobilom, ki so ga vozili Nemec Andre Lotterer, Švicar Marcel Fässler in Francoz Benoit Treluyer), je črna tabla ob dirkališču spominjala na eno največjih tragedij v svetovnem motošportu. Leta 1955 so deli dirkalnika na tribunah tik ob progi ubili 83 gledalcev, 120 ljudi pa je bilo ranjenih. Umrl je tudi nesrečni dirkač Pierre Levegh.