Če kdaj, se je na letošnjih lokalnih volitvah pokazala tiha moč ljudstva. Če kdaj, se je letos videlo, kako pomemben je dobesedno vsak glas. Če kdaj, se je na dve volilni nedelji pokazalo, kako kratkovidno je podcenjevanje volivcev in kako je na drugi strani nesmiselno zamahovanje z roko, da nima smisla narediti nekaj sto metrov ali kilometrov do enega od gosto posejanih volišč po državi, ker da se ne bo nič spremenilo.

Tisti, ki so šli na volitve, so letos dali kar nekaj lekcij lokalnim oblastnikom, ki so se zazibali v spanec nepremagljivosti in arogance.

Boris Popovič je padel, četudi bo morda na koncu zmagal na sodišču in še naprej vodil mesto, kar ni povsem izključeno. Upam si trditi, da bo to v tem primeru njegov zadnji mandat. Koprčani so mu 16 let priznavali dosežke v mestu ob pomanjkanju resnih alternativ. Ko se je pojavila v obliki Aleša Bržana in ko so mu hrbet obrnili nekateri nekdanji tesni sodelavci, kot je Gašpar Gašpar Mišič, Popovič ni nehal govoriti o tem, kako je v Kopru vse idilično in kako je praktično nezmotljiv. Vsaj polovica mu je rekla, dovolj je bilo.

Če bo Aleš Bržan postal župan, bo moral dokazati, da zna delati bolje kot Andrej Fištravec, v katerega so bila po vstajah v Mariboru položena velika upanja, a je vse zamočil. Zaušnica, ki jo je dobil od Mariborčanov, je bila silovita. Niso padli na grajenje štajerskih Potemkinovih vasi. Beda Fištravčeve vladavine se končuje z res neokusnim zaposlovanjem njegovih zvestih kadrov v mestni upravi potem, ko je že padel s trona.

Tudi Mariborčani in Ptujčani so dokazali, da ni dovolj le do nezavesti ponavljati, kako se ti godijo krivice ali kako so takrat, ko si bil župan, cvetele le rožice. Franc Kangler je še drugič pogorel v drugem krogu županskih volitev, a ne bi izključil možnosti, da bo nastopil tudi leta 2022. Del volivcev takšno vztrajanje nagradi. Štefan Čelan je v drugem krogu na Ptuju dobil zaušnico, ki je verjetno ni pričakoval: 12 let je vodil mesto, pred štirimi leti izgubil s 45 odstotki glasov, letos pa ga je Nuška Gajšek povozila z dvema tretjinama glasov.

Porazi nekaterih drugih dolgoletnih županov, tudi takšnih, ki so se šlepali na domnevno neodvisnost, čeprav le z nekaj kliki hitro ugotovite njihovo politično barvo v preteklosti, dokazujejo, da volivce zanimajo predvsem rezultati. V Novi Gorici je padel Matej Arčon, ki je leta 2010 nastopil pod zastavo LDS.

Razlika nekaj glasov za Bržana v Kopru in skoraj loterija v Šmarjeških Toplicah sta nazoren dokaz, kako šteje vsak glas. To je lekcija ne samo volivcem, ki so obupali nad demokracijo, ampak tudi tistim v politiki, ki podcenjujejo pomen terenske kampanje in neposrednega stika z volivci. Iz tega bi se lahko kaj naučili tudi v parlamentarnih strankah, ki z nekaterimi izjemami z vsakimi novimi volitvami izgubijo več volivcev.

Dolgoročno se lahko političnim ignorantom, ki zanemarjajo grajenje lokalne strankarske mreže, komunikacijo z župani in lokalnimi oblastmi ter odgovarjanje na potrebe ljudi na terenu, to hudo maščuje.

To se morda še najbolj nazorno vidi v rezultatu Stranke modernega centra. Leta 2014 je na čelu z Mirom Cerarjem na parlamentarnih volitvah dosegla rekordni rezultat, na krilih tega uspeha pa nekaj mesecev pozneje na lokalnih volitvah pobrala dobrih 11 odstotkov glasov in 293 občinskih svetnikov. Letošnja bera? 91 svetnikov in nekaj več kot štirje odstotki. Lahko se sicer tolažijo z rezultatom Saše Arsenoviča, a to je bila poroka iz koristi. Le zakaj bi imel sicer novi mariborski župan tudi svojo listo za mestni svet?

Če kdaj, se po letošnjih lokalnih volitvah velja spomniti znamenitega citata velikega Abrahama Lincolna: »Nekaj časa lahko za nos vlečeš vse ljudi, ves čas lahko za nos vlečeš nekaj ljudi, ne moreš pa vseh ljudi vleči za nos ves čas.«