Na okus in teksturo divjega riža se mora povprečen jedec navaditi.
Divji riž so uživala stara indijanska plemena, danes pa je zanimiv tudi zato, ker ne vsebuje glutena. Ima dolga, svetleča zrna, ki so polna koristnih mineralov, proteinov in vitaminov, zato je na seznamu za zdravje priporočljivih živil. Divji riž je namreč nerafiniran, zato ohranja vse dobre lastnosti. Priznati je treba, da se moramo na njegov okus, ki je rahlo oreškast, zlasti na čvrsto, celo gumasto teksturo, navaditi, lahko pa ga kombiniramo z rjavim rižem. Za primerjavo poglejmo čas kuhanja: beli riž je pripravljen v približno dvajsetih, rjavi pa v petinštiridesetih minutah. Najmanj toliko potrebujemo tudi za pripravo divjega riža, nekatere vrste se kuhajo celo eno uro, ta čas pa lahko, podobno kot pri stročnicah, skrajšamo s predhodnim namakanjem. Tudi razmerje z vodo je podobno, kuhamo ga v dveh ali dveh enotah in pol vode, odvisno od vrste, torej dve ali dve skodelici in pol vode na skodelico riža. Povejmo še, da s kuhanjem naraste na tri- do štirikratno količino.
Resnici na ljubo je treba pripomniti, da je črni riž precej drag, dražji je tudi od rjavega, kaj šele od belega. Medtem ko najcenejšega rafiniranega belega dobimo že za manj kot evro za kilogram, je treba za divjega odšteti od šest evrov za kilogram, našli smo ga tudi po 13 evrov. Razlika je res ogromna, res pa je, da bomo divjega pojedli manj, saj je energijsko bogatejši od osiromašenega belega.