Sto tisoč evrov za otroka?

Po grobem seštevku ponderiranih podatkov statističnega urada in dodatnih enkratnih stroškov smo prišli do šestmestne številke; otrok povprečno družino do konca srednje šole stane 103.184 evrov. Sto tisoč evrov za otroka? Tega si ne moremo privoščiti, bi vzkliknil marsikdo ob pogledu na to številko. A počasi – ni vse tako črno, kot je videti na prvi pogled.
Odločitev za otroka že tako ni v prvi vrsti finančna (smiselno je le presoditi, kaj moramo storiti, da bo tudi naš družinski proračun otroku omogočal razvoj v zanj primernem okolju), pri tem pa je treba omeniti, da slovenski socialni sistem staršem omogoča kar nekaj pomoči; od subvencij vrtcev do otroških dodatkov, ki staršem pomagajo kriti stroške dodatnega družinskega člana. Pri tistih z najnižjimi dohodki to pomeni mesečno 114,31 evra za prvega otroka, dodatnih 125,73 za drugega otroka in dodatnih 137,18 evra za tretjega (in vsakega naslednjega) otroka. Ob dodatnih evrih so v takšnih družinah tudi stroški za otroka nižji, pa ne le zato, ker dodobra izkoristijo prehajanje otroških oblačil in potrebščin iz rok v roke, pač pa ker imajo tudi manjši delež stroškov, ki jih morajo pokriti iz lastnega žepa; na primer občina pokrije večji del stroška vrtca, deležni so lahko višje subvencije prehrane v vzgojno-izobraževalnih ustanovah …
Čeprav so vedno možne izboljšave, mednarodna primerjava pove, da se na tem področju že zdaj odrežemo relativno solidno, kar pa žal vseeno še ne pomeni, da se marsikateri starš kdaj ne znajde v finančni stiski glede skrbi za otroka, skoraj vsak pa je ob otroku prisiljen v nekoliko bolj racionalno porabo. A brez skrbi, pogosto ob ukvarjanju z otrokom tako ali tako zmanjka časa za drage hobije in – prihranek je tu.
Bolj odgovorno trošenje
Vsekakor prihod otroka v družino starše običajno hitro pripravi do bolj odgovornega in premišljenega ravnanja z denarjem, kar ne velja zgolj za tiste z zelo nizkimi dohodki, pač pa tudi za povprečne slovenske družine. Za celotno Evropo (in v Sloveniji smo verjetno tu kar blizu povprečja) je evropska komisija pred leti podala oceno, da za otroka namenimo od 20 do 30 odstotkov družinskega proračuna. Številni starši namenijo, kolikor le lahko, saj želijo otrokom omogočiti čim več in čim lepšo prihodnost (nekateri za otroške potrebščine porabijo izjemno veliko tudi zato, ker poskušajo to izrabiti kot statusni simbol). Čeprav drži, da lahko marsikatera obšolska dejavnost otrokom pomaga zrasti v bolj odgovorne posameznike, pa ni smiselno pri tem pretiravati; številne raziskave so pokazale vrsto slabosti vzgoje, pri kateri iz otroka naredimo projekt, ki ga ves čas »izboljšujemo«. Nekaj metaraziskav je izpostavilo zelo podobne dejavnike, ki odločilno vplivajo na uspešen razvoj otrok – občutek sprejetosti, privzgojene delovne navade, izpiljene socialne veščine, zgodnje zanimanje za matematiko, veselje do branja … Vse to niso nujno cilji, ki bi jih lahko dosegli zgolj z velikimi izdatki. Pri tem pa je morda še smiselno opozorilo, da ne obstaja nujno enačaj med srečnim mladostnikom in tem, kar si mi predstavljamo pod pojmom uspešen mladostnik. A kakorkoli obrnemo, določena sredstva za otroka vendarle potrebujemo.
Od rojstva do šole
Prihod male štručke v družino je precejšen stroškovni zalogaj; večji stroški so morebitna prilagoditev stanovanja, otroška posteljica, previjalna miza ter primeren otroški stol za avto (v začetku tako imenovana lupinica). Pri tem povprečni stroški skrivajo precejšnje razlike; že če odmislimo podarjene ali rabljene otroške vozičke, je tudi pri novih razpon cen izjemno velik in nakup odraža tako globino žepa staršev kot njihovo prepričanje, kako zmogljivo vozilo potrebuje njihovo nebogljeno dete in kako zelo se želijo s tem postaviti pred okolico. (Ter koliko popustijo pred pritiski prodajalcev – sam sem ob vprašanju, da bi rad pogledal tudi cenejše modele od predlaganega 900-evrskega, od prodajalke dobil odgovor, da je ostalo bolj za tiste, ki jim ni mar za varnost otrok.) Če si torej tu lahko pomagate s podarjenimi in rabljenimi artikli, si pri plenicah in nato plačevanju vrtca pač ne morete.
Osnovnošolsko obdobje
Stroškov za plenice že nekaj časa ni več, a na vrsti so drugi izdatki; če ne prej, je ob vstopu v osnovno šolo zadnji čas za posteljo normalne »odrasle« velikosti, skoraj nujna je pisalna miza, v obdobju osnovne šole pa tudi računalnik in pozneje še mobilni telefon. Povprečna družina porabi nemalo sredstev tudi za obšolske dejavnosti, teh se hitro nabere za nekaj evrskih stotakov na leto, otroci pa v tem času potrebujejo tudi že nekaj denarja za razne izdatke, ki jih lahko pokrivate sproti ali pa bolj verjetno v obliki žepnine, ki otroka že zgodaj začne učiti, kako ravnati z denarjem, da nam ga ne zmanjka že takoj na začetku meseca.
Srednja šola
Nekateri stroški šolanja se nadaljujejo tudi v srednji šoli (le da so višji – če ne drugega vsaj bolj bogate ekskurzije in končni izleti), drugi pa nastanejo na novo, še posebej če srednja šola ni v domačem kraju in je treba otroku plačati vsakodnevni prevoz ali celo bivanje v dijaškem domu. Tudi izdatki za žepnino se v tem obdobju običajno povečajo.
Po srednji šoli
Prišli smo šele do konca srednje šole in najverjetneje bodo mladostniki še nekaj časa močno bremenili družinski proračun. Glede na razmere v Sloveniji hotel mama ostaja priljubljen pri mnogih še v njihovih tridesetih letih. A otroci niso finančna investicija, vanje skozi leta vlagamo predvsem svoj čas, čustva in razum ter številne neprespane noči – sprva zaradi dojenčkovega joka, pozneje zaradi skrbi ob njihovem ponočevanju. A če se izide po pričakovanjih (in tudi če se ne), takšna investicija prinaša zadovoljstvo, ki se težko primerja s čimerkoli drugim. In potem pride na vrsto čas za vnuke …
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.