Kakšna dobrota: Znan gostinski par ima v reji pet otrok

LJUBLJANA – Po tistem, ko je hiša zakoncev Drev Bakirkaya na Dolenjskem 15 let glušela od tihote, se v zadnjih petih letih v njej razlegata otroški smeh in razigranost. Melita in Kazim sta se dolga leta trudila postati oče in mama, a ker jima to ni uspelo po naravni poti, sta se odločila za rejništvo. Trenutno je v njunem objemu pet otrok. In najmlajša dva ves čas pogovora ne moreta skriti ljubezni, ki jo čutita, kot ju otroci kličejo, do atija in mame. Melita in Kazim nista neznanca s ceste, temveč podjetnika, ki že 16 let vodita restavracijo Yildiz Han na Karlovški v Ljubljani, kjer pripravljajo tradicionalno in sodobno turško hrano.

Gledala sem, da mi ne uide, ne da bi plačal

»Spoznala sva se leta 1988, ko sem še delala na poštnem okencu in so Turki, ki so delali še v takratni Jugoslaviji, tja prihajali telefonirat,« se spominja Melita in dodaja, da imata zdaj že 30 let skupne poti, od tega sta 23 let v zakonu. »Včasih so me naplahtali in odšli, ne da bi plačali, nato pa sem morala njihov dolg kriti iz lasnega žepa. Na pošto je prišel tudi Kazim, ki pa je hotel plačati v avstrijskih šilingih. Ker to ni bilo mogoče, sem ga napotila na blagajno, da zamenja denar, pri tem pa sem ves čas oprezala za njim, saj sem se bala, da bo pobegnil. On si je to razlagal po svoje, in sicer da ga gledam zato, ker mi je všeč,« se z nasmehom spominja Melita, medtem ko je Kazim v kuhinji že zavihal rokave in si nadel predpasnik. Kazim je svoj pogovor pošteno plačal in se tudi pošteno namučil, preden je Melito prepričal, da je le odšla z njim na kavo. »Čakal me je zvečer pred pošto, pa sem mu pobegnila. To se je dogajalo nekaj dni, pripeljal je tudi nekega Makedonca, ki mi je prevajal in povedal, da si res močno želi na kavo z menoj. Potem me je še sodelavka prepričala, da bo šla z menoj, a ko sva prišli v lokal, kjer sva bila zmenjena, je izginila kot kafra,« pripoveduje Melita in dodaja, da sta od takrat – ko je on govoril in razumel le nemško in turško, ona pa slovensko in angleško – nerazdružljiva. Kazim je nekaj časa še delal na Dunaju, ob vikendih pa obiskoval Melito.

Od gradbenega podjetja do restavracije

»Lepega dne ni šel nazaj na Dunaj. Ker pri nas ni mogel dobiti službe, je bil nekaj časa tudi v Pragi, po osamosvojitvi pa sva se poročila. Že pred poroko sva imela gradbeno firmo. Na silvestrovo 2002 sta bila pri naju moja poročna priča in njen mož, ki je leto pred tem kupil restavracijo Dolenjski hram in jo oddal v najem. Govoril je o tem, kako so najemniki slabo skrbeli za restavracijo, pa sem rekla, daj jo meni v najem, pa bova midva odprla turško restavracijo. Kazim ni bil za to, jaz pa sem gostinka. Ideja se mi je porodila kakšno leto prej, ko sva bila v eni hudi restavraciji v Bursi v Turčiji. No, naslednji me je klical prijateljičin mož in rekel 'najemnikoma sem dal odpoved, pridi,'« odločitev o tem, da se preizkusita v gostinstvu, pojasnjuje Melita. Marca 2002 sta začela urejati restavracijo. Za notranjo opremo je odgovoren Melitin brat Robert Drev, arhitekt, ki mu je pomagal tudi modni oblikovalec Metod Črešnar.    

Restavracija se je dobro prijela, dokler ni udarila recesija. »Mi smo precej delali z zaprtimi družbami, kot so rojstnodnevne ali službene zabave. Tega je zdaj veliko manj, manjka pa nam mimoidočih gostov, tega pri nas ni,« brez dlake na jeziku pove Melita in dodaja, da je njihova hrana sveža in zdrava. »Doma imamo dva hektara zemlje in pridelamo veliko sezonske zelenjave, ki jo uporabljamo v naši kuhinji.«

Naenkrat pripeljala tri otroke

In medtem ko je biznis laufal, kot radi rečemo, pa je hiša na Dolenjskem precej samevala. »Želela sva otroke, ki pa jih kljub večkratnim poskusom ni hotelo biti. Potem sva se začela pogovarjati o posvojitvi, CSD Trebnje pa nama je predlagal, naj razmisliva o tem, da se včlaniva v rejniško dejavnost. S Kazimom sva bila v tistem obodbju kot pes in mačka, šla sva si na živce, vsak v svojem nadstropju hiše sva gledala televizijo. Nekega dne mi je počil film in domov sem pripeljala tri otroke naenkrat. Bilo je oktobra 2013,« pravi Melita. Medse sta sprejela sestri in brata. »Zdaj so tukaj že peto leto, starejša sestra je polnoletna in je že odšla, ostala sta 13-letna Viktorija in osemletni Kristiano, ki ga kličemo Kiki,« pojasni Melita in dodaja, da otroci natančno vedo, da nista njuna prava oče in mama, da pa se trudita obdržati stik z njihovimi starši, ki zaradi določenih razlogov zanje ne morejo skrbeti. Kiki, pripoveduje Melita, je navdušen nogometaš, trenira v NK Ivančna Gorica, medtem ko ima njegova sestra Viktorija malo manj sreče. Ima namreč redko bolezen, sistemsko sklerozo, ki ji pravijo ptičji obraz. Njen nosek je kot kljunček in tudi ročice so kot krempeljčki. Revica je ves čas na tabletah, vsaj enkrat na leto se ji na blazinah prstov na roki dela nekroza, ognojki, ki jih morajo kirurško odstraniti. Na srečo bolezen ni napadla notranjih organov, kajti v tem primeru je smrtna,« zaskrbljeno razlaga.

Novembra 2016 se je družina povečala še za bratca in sestrico: devetletno Asio in sedemletnega Ismaela, ki ga Melita ljubkovalno kliče kar Mihec. »Mihec ima rad gasilce, hodi tudi na tabornike, medtem ko Aisa kotalka. Moram reči, da se otroci med seboj odlično razumejo. Pred tremi meseci se nam je pridružil še štiriletni Liam, čigar uradni skrbnik je še vedno CSD,« pravi gostinka.

Bilo je še nekaj otrok, ki so ostali v njuni oskrbi le tako dolgo, da jih je bil eden od staršev sposoben vzeti nazaj. »Za eno deklico smo vedeli, da bo šla, saj se je mama zanjo močno borila. V takem primeru ravnaš bolj zavestno in se ne prepustiš čustvom, a to ne pomeni, da delamo razlike med otroki. Tega ni. Moram pa reči, da bi me zelo prizadelo, če bi odšel kdor koli od otrok, ki jih imamo zdaj. Vse imam neizmerno rada,« zaključi Melita in dodaja, da se je tudi njun odnos s Kazimom v vseh pogledih izboljšal, odkar se po hiši razlega otroški smeh.