Na današnji dan se je rodila Haydée Mercedes Sosa, argentinska pevka in aktivistka. Prepričan sem, da je številni v naši skregani podalpski deželici niti ne poznajo.
Bila je argentinska pevka, ki je v Latinski Ameriki in širom sveta v svoji skoraj šestdesetletni (1950–2009) karieri dosegla veliko prepoznavnost in popularnost. S svojo glasbo, ki izvira iz argentinskih ljudskih pesmi, je bila ena izmed glavnih predstavnikov glasbene smeri in gibanja, znanega pod imenom nueva cancion. Sodelovala je tudi z drugimi znanimi glasbeniki (Luciano Pavarotti, Shakira, Andrea Bocelli ...)


S svojimi nastopi se je predstavila na številnih pomembnih krajih, med drugim tudi v Sikstinski kapeli v Vatikanu, v pariškem Théâtre Mogador, v newyorški dvorani Carnegie Hall in rimskem Koloseju. Med njene največje uspešnice spadajo pesmi Gracias a la vida, Cancion con todos, Danza de los Machetes, Todo cambia in Alfonsina y el mar. Pesmi z njenih štiridesetih albumov se pogosto uporabljajo v filmski industriji.
V času diktature Jorgeja Videle se je kot aktivistka v imenu tistih, ki se sami niso mogli oglašati, zavzemala za uveljavljanje človekovih pravic in demokracije, zaradi česar je bila izgnana v Evropo. Med letoma 1979 in 1983 je prebivala v Parizu in Madridu, po padcu režima vojaške vlade pa se je vrnila nazaj v Argentino. V zadnjih letih svojega življenja je delovala tudi kot ambasadorka organizacije UNICEF v Argentini.

Tudi v Sloveniji smo priče protestom. Doma, na ulicah … S kolesi. Vendar pa se mi zdi, da glasbenikov oz. estradnikov, ki bi se aktivno udeleževali teh protestov – vsaj približno tako kot argentinska Mercedes –, ni kaj veliko. Če pa se udeležujejo, se prekleto dobro skrivajo za različnimi vogali. Zato sem zastrigel z ušesi, ko sem nekje prebral, da se je v kolesarskih protestih po ljubljanskih ulicah izpostavil Zlatan Čordić – Zlatko, morda res eden bolj priljubljenih slovenskih raperjev.

Zaradi blatenja svojega imena si ne beli glave, takšni in drugačni udarci mu dajejo krila in moč, da brez zadržkov pove tisto, kar mu leži na srcu. Meni, da s pesmijo človeku lahko polepšaš dan, v družbi pa ne moreš doseči velikih sprememb. »Doslej sem se udeležil vseh protestov. Nazadnje sem se odpravil, ker želim podpreti mlade ljudi. Tudi takrat, ko se imamo najlepše, se vedno najde razlog za protestiranje. S protestiranjem ni nič narobe, s tem daš vodilnim vedeti, da ne smejo zaspati. Mene so tokrat najbolj zmotile afere z maskami. Dejstvo je, da se norčujejo iz mene, iz volivcev, iz vseh!« je nekje dejal Zlatko. Dodaja: »Mnogi, ki me dobro poznajo, mi svetujejo, naj se ne vpletam v politiko, a takšno mišljenje je napačno. Politika nam narekuje, koliko bomo plačali elektriko, bencin, kakšno šolstvo bodo imeli naši otroci, kakšne bodo čakalne vrste v zdravstvu. Vse to je politika. Ko ti človek reče, da se ne ukvarjaj s politiko, je tako, kot bi ti rekel, da si neumen. Če bomo vsi tako razmišljali, nikoli ne bomo doživeli napredka.«

Kakor koli, argentinska Mercedes in naš Zlatko imata nekaj skupnega, in sicer – protestiranje. Je pa res, da je Mercedes protestirala v imenu tistih, ki se sami niso mogli oglašati, Zlatko pa se bolj ali manj oglaša v svojem imenu, saj, kot pravi, »ne želi biti drugorazredni državljan«.
Osamljen med bataljonom glasbenikov pa je, ker številni drugi, ki to možnost tudi imajo, nimajo j**c. Ali pa jih celo imajo, pa jih raje naredijo na ocvirkih in na oko!