V najnovejši knjigi je razkril dogajanje, ki so ga domačini pometli pod preprogo. FOTO: Tina Horvat
O tem se zunaj Bohinja ni veliko govorilo, vse do začetka 70. let, ko so začeli izginevati tudi turisti. Takrat se je tega območja prijelo ime Bohinjski trikotnik.
Raubšicanje v krvi
Največje zasluge za to poimenovanje ima upokojeni kriminalist Boris Žagar, ki se je ravno takrat iz Ljubljane priselil v Bohinj in po službeni dolžnosti raziskoval tri tamkajšnje skrivnostne umore. Ko so se za njegove primere začeli zanimati novinarji in začeli primerjati Bohinj z Bermudskim trikotnikom, je namignil, le zakaj bi govorili o bermudskem, če vendar imamo bohinjskega. To se je obdržalo do današnjih dni.
Resnična kriminalka v Bohinju
V Gamsovi župci, ki je prva in doslej edina knjiga o divjem lovu, je Žagar pokazal, kako goljufiv je lahko idiličen videz kraja. To se je nedavno izkazalo v odlični knjigi Tadeja Goloba Jezero. Bohinj je v njem prikazal kot prizorišče zločina, ki pa se domačinov ne tiče, saj se vse dogaja v krogu vikendašev iz Ljubljane. »V Golobovi kriminalki teče na videz komplicirana preiskava umora dekleta, ki ga najdejo ob vodi brez glave. V Gamsovi župci pa je, na primer, omenjen podoben primer obglavljenja, ki se je resnično zgodil v Bitnjah. Umor nemške učiteljice. Storilec je bil domačin, vsem znan kriminalec, pa mu ni bilo nikoli sojeno. Zaradi njegove bestialnosti je moralo umreti še deset ljudi, talcev, pripeljanih iz Begunj. Take stvari so se v Bohinju zares dogajale. S kolom, sekiro ali krampom po glavi ali s puško in nožem. Vse po raubšicarsko,« razkriva do zdaj skrite skrivnosti Bohinja Boris Žagar.
V Gamsovi župci, ki je prva in doslej edina knjiga o divjem lovu, je Žagar pokazal, kako goljufiv je lahko idiličen videz kraja. To se je nedavno izkazalo v odlični knjigi Tadeja Goloba Jezero. Bohinj je v njem prikazal kot prizorišče zločina, ki pa se domačinov ne tiče, saj se vse dogaja v krogu vikendašev iz Ljubljane. »V Golobovi kriminalki teče na videz komplicirana preiskava umora dekleta, ki ga najdejo ob vodi brez glave. V Gamsovi župci pa je, na primer, omenjen podoben primer obglavljenja, ki se je resnično zgodil v Bitnjah. Umor nemške učiteljice. Storilec je bil domačin, vsem znan kriminalec, pa mu ni bilo nikoli sojeno. Zaradi njegove bestialnosti je moralo umreti še deset ljudi, talcev, pripeljanih iz Begunj. Take stvari so se v Bohinju zares dogajale. S kolom, sekiro ali krampom po glavi ali s puško in nožem. Vse po raubšicarsko,« razkriva do zdaj skrite skrivnosti Bohinja Boris Žagar.
Danes 77-letnega Borisa Žagarja, ki je o skrivnostnem dogajanju napisal že več knjig, smo obiskali pred tremi leti in pol, ko sta v Bohinjskem trikotniku izginila dva turista. Nedavno pa je razkril še eno razsežnost Bohinjskega trikotnika, o kateri se ni govorilo in je še dandanes pozna zelo malo ljudi. Ugotovil je namreč, da je bilo mnogo izginotij povezanih prav z divjim lovom oziroma raubšicanjem. To zamolčano skrivnost je razkril v svoji tretji knjigi Gamsova župca, ki jo je nedavno izdalo Kulturno društvo Bohinj. »V svojo župco sem zamešal bohinjsko posebnost, ki je vsaj deloma povezana z raubšicanjem.
»Ko sem kupil bajto« v Zatrepu, nisem niti slutil, da sem stopil na osje gnezdo.
Skrivnost Bohinjskega trikotnika. Dejstvo je, da so tukaj vedno izginjali ljudje, in temu je bila posvečena moja poklicna radovednost. Bohinjci pa so bili vedno lovci. Lovili so gamse na višavah, kamor si gospoda sama ni upala. Lovili so jih gospodi pred nosom kot nekaj, kar jim pripada. Raubšicali so. Jemali so nekaj iz potrebe po preživetju, nekaj pa tudi zaradi lovske strasti, ki jo imajo v krvi. Matere so nekoč po porodu dobile gamsovo župco, da so si hitreje opomogle, in strast do gamsovega mesa so Bohinjci okusili že kot otroci. Razvili so posebno kulturo prikrivanja tega početja, ki spominja na mafijsko.
Agatha Christie: Prelep kraj za umor
Še celo kraljica kriminalk Agatha Christie ni niti slutila, kaj se dogaja okoli nje, in je med svojimi počitnicami v hotelu Bellevue nad Bohinjskim jezerom izjavila, da je to tako lep kraj, da si ne more predstavljati, da bi se lahko kaj grdega zgodilo, kaj šele da bi ga omadeževala s katero od njenih zgodb.
Še celo kraljica kriminalk Agatha Christie ni niti slutila, kaj se dogaja okoli nje, in je med svojimi počitnicami v hotelu Bellevue nad Bohinjskim jezerom izjavila, da je to tako lep kraj, da si ne more predstavljati, da bi se lahko kaj grdega zgodilo, kaj šele da bi ga omadeževala s katero od njenih zgodb.
Z njimi ni bilo šale, če so se počutili ogrožene. V posebnih okoliščinah, kakršne so nastale med vojno, ko so ti tatovi mesa delovali kot gošarji, je bilo to še posebno očitno. Takrat je brez groba izginilo na desetine pobitih ljudi,« opisuje v telefonskem pogovoru njegovo videnje Bohinjskega trikotnika. Skrivnosti se je odločil razkriti zato, ker je prepričan, da raubšicanje mora dobiti svoje vidno mesto v zgodovini, čeprav se je vedno skrivalo in med Bohinjci prevladuje mnenje, naj kar ostane pometeno pod preprogo.
Grožnje z umorom
Žagar, po rodu iz Kranja, je leta 1968 v želji po miru in tišini kupil razpadajočo hišo v osrčju bohinjskih gozdov, nad planino Voje. Šele ko jo je začel obnavljati, je ugotovil, da je bil njen nekdanji lastnik, divji lovec Vodolnjek, nesrečna žrtev grozovitega umora in da je območje znano kot najboljši raubšicarski revir. »Ko sem kupil bajto v Zatrepu, nisem niti slutil, da sem stopil na osje gnezdo,« pripoveduje, kako je začel spoznavati čisto drugačen Bohinj, kot si ga je predstavljal. Dokler domačini niso spoznali, da ni lovec in da v Zatrep ni prišel zato, da bi jim pred nosom streljal gamse, je prejel mnogo groženj, celo s smrtjo.
Mnogo izginotij je bilo povezanih z divjim lovom oziroma raubšicanjem.
Od njegovega prihoda so se vrstila številna naključja. Kot kriminalist je leta 1970 raziskoval umor moškega, ki so ga pokončali s kolom po glavi in so njegove ostanke našli na Pokljuki, naslednji je bil že davno zastaran zločin iz leta 1935, umor raubšica Jožeta Sušnika v Soteski, ki je bil pravzaprav obračun med divjimi lovci in je bil prav grozljivo podoben umoru Vodolnjeka.
Nikoli jih niso našli
Od leta 1984 do danes je v Bohinju v nepojasnjenih okoliščinah izginilo najmanj šest ljudi. Vsi, kot bi se vdrli v zemljo. Leta 1984 je izginil nemški turist Wolfgang Blayberg in kljub temu, da ga je iskalo več tisoč ljudi, niso našli niti ene sledi za njim. Leta 1985 je z brega Bohinjskega jezera skrivnostno izginil domačin Branko Cesar. Našli so samo njegova oblačila, njega pa nikoli, čeprav so potapljači večkrat in intenzivno preiskali jezero. Leta 2008 je duhovnik reformistične cerkve iz Velike Britanije David Fox v hotelu Zlatorog povedal, da gre na Črno prst, a ga nikoli več niso videli. Leta 2012 je izginil Gregor Pavšič iz Žirovnice. Med sprehodom ob jezeru je še poklical očeta in mu povedal, da bo čez dve uri doma, nato pa skrivnostno izginil. Leta 2016 sta v razmiku dveh tednov skrivnostno izginila Aleš Komac iz Kočevja in nemški študent Ilya Kozlovskiy. Prvi se je s svojim psom s Pokljuke odpravil na Triglav, drugi pa je v penzionu Kolinska na Bledu omenil, da gre v Bohinj in nato na Triglav. Ne prvega s psom in ne drugega niso nikoli našli.
Od leta 1984 do danes je v Bohinju v nepojasnjenih okoliščinah izginilo najmanj šest ljudi. Vsi, kot bi se vdrli v zemljo. Leta 1984 je izginil nemški turist Wolfgang Blayberg in kljub temu, da ga je iskalo več tisoč ljudi, niso našli niti ene sledi za njim. Leta 1985 je z brega Bohinjskega jezera skrivnostno izginil domačin Branko Cesar. Našli so samo njegova oblačila, njega pa nikoli, čeprav so potapljači večkrat in intenzivno preiskali jezero. Leta 2008 je duhovnik reformistične cerkve iz Velike Britanije David Fox v hotelu Zlatorog povedal, da gre na Črno prst, a ga nikoli več niso videli. Leta 2012 je izginil Gregor Pavšič iz Žirovnice. Med sprehodom ob jezeru je še poklical očeta in mu povedal, da bo čez dve uri doma, nato pa skrivnostno izginil. Leta 2016 sta v razmiku dveh tednov skrivnostno izginila Aleš Komac iz Kočevja in nemški študent Ilya Kozlovskiy. Prvi se je s svojim psom s Pokljuke odpravil na Triglav, drugi pa je v penzionu Kolinska na Bledu omenil, da gre v Bohinj in nato na Triglav. Ne prvega s psom in ne drugega niso nikoli našli.
Naslednje nenavadno naključje je bilo izginotje domačinke Matilde Mahnič. Tri leta po tem, ko je nekje med Uskovnico in Konjščico izginila, kot bi se vdrla v zemljo, je Žagar prav na svoj rojstni dan leta 1990 zagledal lobanjo v potoku za svojo hišo. Pozneje se je izkazalo, da je bila Matildina.
Bohinjsko vraževerje
Ob vseh teh skrivnostnih smrtih, ki jih je raziskoval kot kriminalist ali odkril po naključju, je Žagar spoznal tudi bohinjsko vraževerje, s katerim so Bohinjci razlagali skrivnostno dogajanje kot višjo silo, proti kateri so sami nemočni. Predvsem to velja za vražo o kvatrah, to je tretji teden v septembru, ko se po starem pojmovanju rado kaj hudega zgodi in je zato dobro, da ljudje ostanejo doma.
6 ljudi še vedno pogrešajo na območju Bohinjskega trikotnika.
»Če se je kaj hudega zgodilo, se je zgodilo zato, ker so bile na delu te sile! Presenetljivo sprenevedanje, ki ne pije vode, če imaš to srečo, da lahko pogledaš za ta teater. Vseeno me je fasciniralo, kako se je recimo vraževerje kvater tako krasno ujelo z mojimi naključji. Vsi moji primeri so se zgodili v kvatrah,« dokončuje svojo pripoved o skrivnosti Bohinjskega trikotnika.
