Družina Judež se rima s čudež

Na zaslonu se prikazujejo računi s šestmestnimi števili, drobni prsti četrtošolca pa v le nekaj sekundah vtipkajo rezultate. In to navihan fantič zbrano počne 45 minut, kolikor traja peteroboj različnih disciplin. V treh ali štirih minutah jih izračuna več kot 100, se pravi, da za enega porabi v povprečju dve sekundi. Hiteti brez razmisleka nima smisla, saj vsak napačni odgovor pomeni negativno točko. Govorimo o 10-letnem Filipu Judežu, najmlajšem od treh Judeževih otrok iz Novega mesta. A živahni deček le sledi starejšima družinskima članoma: študentu prvega letnika fakultete za fiziko, bratu Jonu, ki ga najbolj zanima astronomija, in sestri Mariji, dijakinji prvega letnika tehniške gimnazije v Šolskem centru Novo mesto.


Ko pri Judeževih klepetamo o vsakdanjih rečeh, spoznamo, kako zabavni, odprti in sproščeni so vsi trije otroci. Naprej jih žene tudi vedoželjnost, iskanje novega in uporabnega znanja, v tem pa se skriva njihova želja po tekmovanju. Vsi skupaj so že presegli številko 100 v osvojenih zlatih priznanjih na državnih tekmovanjih z različnih področij znanja, prav vsi pa so se s svojimi veščinami in znanjem že uspešno postavili ob bok najboljšim vrstnikom na svetu. Tako je Jon v 2. letniku gimnazije tekmoval na olimpijadi iz naravoslovja na Danskem in s svojo ekipo osvojil bronasto medaljo, v četrtem letniku se je z geografske olimpijade, ki je bila v Beogradu, vrnil s srebrom in se uvrstil tudi na svetovno tekmovanje, kamor pa ni mogel, saj je bila hkrati mednarodna olimpijada iz astronomije in astrofizike na Madžarskem, na kateri se je pomerilo 53 ekip z vsega sveta. V slovenski olimpijski ekipi petih tekmovalcev je bil tudi Jon, ki je na slovesni sklepni slovesnosti prejel častno omembo – pohvalo za izjemen dosežek.
In kje se je navdušil za astronomijo? Pri sestri Mariji. Marija se je v 7. razredu pripravljala na tekmovanje iz astronomije, in Jona je tematika takoj pritegnila. Potem se je tudi sam podal še v to tekmovanje. Jon, ki ima že 40 zlatih priznanj in ničkoliko nazivov državnih prvakov, je štipendist Mestne občine Novo mesto, s štipendijo pa si je kupil tudi teleskop. A če mislite, da večino časa preživi za knjigami, se motite. Rad igra klavir, že od drugega razreda osnovne šole je predan plesu, aktivno je plesal standardne in latinsko-ameriške plese, zdaj, ko je študent v Ljubljani, je odkril še čare umetnostnega drsanja. Sicer pa se rad vrača v Osnovno šolo Šmihel, kjer šolarjem pomaga na poti do znanja.

Marija šesta na svetu

Jonova sestra si je sprva zadala cilj, da bi mu sledila. Tudi zanjo so tekmovanja iz znanja na različnih področjih postala stalnica, in ko je zapustila osnovnošolske klopi kot naj učenka, ki je naslov osvojila štirikrat (prej je naziv pripadal Jonu), je brata po naslovih državne prvakinje že presegla. Do današnjega dne je osvojila neverjetnih 48 zlatih priznanj. »Tekmovanja v znanju imam preprosto rada,« pravi simpatična srednješolka, ki uživa tudi v igranju klavirja ali trenutkih, ko sprehaja sosedove pse. In začne navdušeno razlagati, kako je bila zadovoljna, ko je v osnovni šoli pomagala romskim učencem, da so lažje razumeli snov, ali pa deklici iz Bosne, ki ni znala slovensko, ko je prišla v Novo mesto, kmalu je tudi pri slovenščini dobivala petice. »Uspeh je ljubezen do znanja z močjo vztrajnosti,« je Marijina misel, ki je vrezana v kipec Rastoče knjige v Osnovni šoli Šmihel. Marijin koordinator za tekmovanja na Šolskem centru Novo mesto prof. Ivica Tomić pove, da so zelo ponosni, da imajo priložnost delati s tako uspešno dijakinjo, Marija pa je hvaležna, ker se profesorji potrudijo za visoko raven znanja ob sproščenem razpoloženju. Tudi ona hitro računa, letos bi se sicer morala udeležiti svetovnega tekmovanja v hitrem računanju v Latviji, a je zaradi koronakrize potekalo online – v kategoriji do 18 let je zasedla odlično šesto mesto. V hitrem računanju se je pomerila tudi njena mami Martina, v kategoriji nad 18 let je bila 13. na svetu.

Razsvetljenje po tragediji

Najmlajši Filip je že štirileten hitro računal in se zdaj, ko se v šoli učijo računanje na dolg način, dolgočasi. Saj obvlada računanje na hitro! Že v prvem razredu je bil državni prvak v hitrem računanju, lani je na mednarodnem tekmovanju v Estoniji osvojil bronasto medaljo, letos, ko je tekmoval v kategoriji z dve leti starejšimi, je bil šesti na svetu, a trdno je odločen, da bo prihodnje leto boljši, še hitrejši. Kot je hiter v atletiki, najraje teče na kratke proge. Športu je predan tudi njihov oče Peter, že več kot dve desetletji kolesarski sodnik z mednarodno licenco, udeležil se že dveh olimpijskih iger, v Pekingu in Riu. Je tudi inštruktor vožnje za motoriste in voznike motornih vozil, sledi pa mu Jon, ki je že opravil izpit za kolesarskega sodnika. Pa tudi izpit za čoln ima mladenič. Ob tem omeni, da se neskončno veseli morja. Že več let hodijo v Trpanj, kjer za lastno veselje pomaga posadki trajekta, s katero je navezal prave prijateljske vezi. »Vsako leto bolj uživamo v našem druženju in skupnih pogovorih,« pravi mami Martina, ki je najbolj hvaležna, da ji je dano biti mama. »Svoje otroke občudujem, kako rastejo in razvijajo svoje potenciale. Ponosna sem, ko vidim Jona, ki si že utira pot v svet. Pri dosežkih v znanju pa je ključno, da je učenje zabavno in da nas pridobivanje novega znanja izpolnjuje,« pravi Martina, ki na Šolskem centru Novo mesto kot zunanja sodelavka predava poslovno komuniciranje in vodenje, sicer pa ima svoje podjetje. Ukvarja se s psihoterapijo, je pa tudi doula, porodna spremljevalka. K temu poslanstvu jo je vodila lastna izkušnja.


Dve leti pred Jonovim rojstvom je rodila mrtvega otroka. »Takrat sem spoznala, kaj je pomembno v življenju. Prej sem mislila, da je to kariera, potem pa ugotovila, da so na prvem mestu ljubezen, družina in povezanost. Ta preizkušnja naju je s Petrom še bolj povezala. Če sva zmogla preboleti izkušnjo izgube otroka, sva se zavedala, da sva pripravljena na vse druge. Spoznala sva dragocenost vsakega trenutka, ki nam je dan,« pravi Martina, ki se je najprej ukvarjala z mamicami, ki so izgubile otroka, zdaj pa spremlja porodnice. »Življenje je takšno, da te prej ali slej pripelje tja, kjer moraš biti,« se nasmehne.