Mnenje pravobranilke: Slovenija kršila nedotakljivost arhivov ECB
Slovenija z obrambo utemeljenosti hišne preiskave in zasega dokumentov v Banki Slovenije generalne pravobranilke ni preprečila. Sodba bo v prihodnjih mesecih.
Odpri galerijo
Sodba sodišča EU bo predvidoma znana v nekaj mesecih. FOTO: François Lenoir/Reuters
Luxembourg – Generalna pravobranilka sodišča EU Juliane Kokott v svojih sklepnih predlogih ugotavlja, da je bilo s kriminalistično preiskavo v Banki Sloveniji (BS) kršeno evropsko pravo. Končno odločitev bo sprejel veliki senat sodišča, predvidoma v prihodnjih mesecih.
Kot sodišču predlaga pravobranilka iz Nemčije, Slovenija s preiskavo 6. julija 2016 ni izpolnila obveznosti iz protokola o privilegijih in imunitetah Unije, po katerem so arhivi nedotakljivi. Konkretno navajajo, da so zasegli vso komunikacijo guvernerja BS po elektronski pošti in vso dokumentacijo na guvernerjevi delovni postaji ali na njegovem prenosnem računalniku, ne da bi se pred tem uskladili z ECB ali pridobili odločbo sodišča.
Poleg tega Slovenija ni izpolnila svojih obveznosti, ker niti po zasegu ni omogočila ECB opredelitve dokumentov, ki so povezani z izvajanjem nalog evropskega sistema centralnih bank, in ji dala možnost, da izrazi stališče glede morebitnega oviranja njenega delovanja in neodvisnosti. Utemeljila tudi ni, kateri dokumenti so nujni za nacionalni kazenski in predkazenski postopek, niti ni vrnila vseh preostalih dokumentov, ki jih je treba opredeliti kot arhive ECB.
Dokument s sklepnimi predlogi Kokottove obsega 21 strani. V njem med drugim opisuje ozadje spora, od začetka predkazenskega postopka zaradi suma zlorabe položaja v okviru prestrukturiranja ene od slovenskih bank leta 2013. Med drugim pojasnjuje, da slovenski organi v okviru niso sprejeli predloga ECB za dogovor o skupnem postopku za opredelitev dokumentov ECB. To da je slovenski generalni državni tožilec videl kot nedopusten poseg v predkazenski postopek. Pojasnjuje tudi, da so bile pritožbe ECB na vseh ravneh v Sloveniji, tudi na ustavnem sodišču, zavržene.
Generalna pravobranilka ugotavlja, da sporni dokumenti in nosilci podatkov niso izključeni že zgolj zato, ker niso bili v prostorih ECB. Opozarja tudi, da ECB izvaja svoje glavne naloge v sodelovanju z nacionalnimi centralnimi bankami. Zavrnila je trditev Slovenije, da dokument ni več zaščiten po protokolu, če ga ECB preda ali pošlje nacionalnim centralnim bankam.
Če bi bilo tako, kot pravi Slovenija, bi bilo ogroženo pravilno izvajanje nalog ESCB in Eurosistema, je prepričana. To je ponazorila s primerom programa nakupa javnih vrednostnih papirjev, ki jih kupujejo predvsem nacionalne centralne banke. Pojem arhiv mora po mnenju Kokottove zajemati vse dokumente, ki jih za izvajanje njunih nalog pripravijo ECB in nacionalne centralne banke.
Opozorila je, da morajo institucije in države članice pri uporabi protokola o privilegijih in imunitetah sodelovati. To bi moralo potekati po načelu lojalnega sodelovanja iz 4. člena pogodbe o EU. Za Kokottovo je gotovo, da so slovenski organi hišno preiskavo izpeljali enostransko in brez vnaprejšnje uskladitve z ECB ali pridobitve odločbe Sodišča EU. Tudi sklicevanje na učinek presenečenja po njenem mnenju ni prepričljiv, saj je BS iz prejšnjih stikov vedela, da želijo dostop do nekaterih dokumentov.
Slovenija bi morala najprej omogočiti opredelitev dokumentov, ki jih je treba šteti za arhiv ECB, in tej omogočiti, da izrazi stališče glede oviranja njenega delovanja. Slovenski organi do vložitve tožbe tudi niso pojasnili, katere dokumente so ali jih nameravajo uporabiti; pa tudi dokumentov, ki jih ne potrebujejo in pri katerih gre za arhive ECB, niso vrnili.
Na muhi kriminalistov so bili tedanji guverner Boštjan Jazbec in njegovi najožji sodelavci. V evropski komisiji kot tožnici so prepričani, da je bil z zasegom dokumentov in računalniške strojne opreme ECB kršen protokol o privilegijih in imuniteti institucij Unije. Sloveniji očitajo tudi nespoštovanje načela lojalnega sodelovanja.
Generalni pravobranilci na sodišču v Luxembourgu nepristransko in neodvisno predstavijo obrazložene sklepne predloge. Sam sodni senat – o tej zadevi odloča veliki senat pod vodstvom predsednika sodišča Koena Lenaertsa – nikakor ni obvezan pritrditi pravobranilčevemu mnenju.
Slovenska stran je ves čas utemeljevala, da bi morala biti nedotakljivost arhivov obravnavana ozko, še zlasti v digitalni dobi. Pred javno obravnavo je za novo dinamiko poskrbel premier Janez Janša, ki je predsednici evropske komisije Ursuli von der Leyen v pismu predlagal poravnavo v tej zadevi. Pozanimal se je, pod kakšnimi pogoji bi Bruselj odstopil od tožbe.
Von der Leynova je nato ponudila pogovore služb evropske komisije s slovensko stranjo. Informacij, da se je pozneje pri ukvarjanju z zadevo kaj premaknilo, ni.
V evropski komisiji so pozdravili današnje mnenje generalne pravobranilke soušča EU. To da sledi njihovi odločitvi, da napotijo Slovenijo na sodišče EU zaradi kršitev nedotakljivosti arhivov Unije in dolžnosti lojalnega sodelovanja v kontekstu zasega dokumentov ECB, ki je potekalo v Banki Slovenije. »Zdaj čakamo na končno odločitev sodišča,« so zapisali.
Sodba je pričakovana v nekaj mesecih. Tožnik lahko umakne tožbo v katerikoli fazi postopka do objave sodbe.
Kot sodišču predlaga pravobranilka iz Nemčije, Slovenija s preiskavo 6. julija 2016 ni izpolnila obveznosti iz protokola o privilegijih in imunitetah Unije, po katerem so arhivi nedotakljivi. Konkretno navajajo, da so zasegli vso komunikacijo guvernerja BS po elektronski pošti in vso dokumentacijo na guvernerjevi delovni postaji ali na njegovem prenosnem računalniku, ne da bi se pred tem uskladili z ECB ali pridobili odločbo sodišča.
Poleg tega Slovenija ni izpolnila svojih obveznosti, ker niti po zasegu ni omogočila ECB opredelitve dokumentov, ki so povezani z izvajanjem nalog evropskega sistema centralnih bank, in ji dala možnost, da izrazi stališče glede morebitnega oviranja njenega delovanja in neodvisnosti. Utemeljila tudi ni, kateri dokumenti so nujni za nacionalni kazenski in predkazenski postopek, niti ni vrnila vseh preostalih dokumentov, ki jih je treba opredeliti kot arhive ECB.
Arhiv ECB ni samo v Frankfurtu
Dokument s sklepnimi predlogi Kokottove obsega 21 strani. V njem med drugim opisuje ozadje spora, od začetka predkazenskega postopka zaradi suma zlorabe položaja v okviru prestrukturiranja ene od slovenskih bank leta 2013. Med drugim pojasnjuje, da slovenski organi v okviru niso sprejeli predloga ECB za dogovor o skupnem postopku za opredelitev dokumentov ECB. To da je slovenski generalni državni tožilec videl kot nedopusten poseg v predkazenski postopek. Pojasnjuje tudi, da so bile pritožbe ECB na vseh ravneh v Sloveniji, tudi na ustavnem sodišču, zavržene.
Generalna pravobranilka ugotavlja, da sporni dokumenti in nosilci podatkov niso izključeni že zgolj zato, ker niso bili v prostorih ECB. Opozarja tudi, da ECB izvaja svoje glavne naloge v sodelovanju z nacionalnimi centralnimi bankami. Zavrnila je trditev Slovenije, da dokument ni več zaščiten po protokolu, če ga ECB preda ali pošlje nacionalnim centralnim bankam.
Če bi bilo tako, kot pravi Slovenija, bi bilo ogroženo pravilno izvajanje nalog ESCB in Eurosistema, je prepričana. To je ponazorila s primerom programa nakupa javnih vrednostnih papirjev, ki jih kupujejo predvsem nacionalne centralne banke. Pojem arhiv mora po mnenju Kokottove zajemati vse dokumente, ki jih za izvajanje njunih nalog pripravijo ECB in nacionalne centralne banke.
»Enostranska hišna preiskava«
Opozorila je, da morajo institucije in države članice pri uporabi protokola o privilegijih in imunitetah sodelovati. To bi moralo potekati po načelu lojalnega sodelovanja iz 4. člena pogodbe o EU. Za Kokottovo je gotovo, da so slovenski organi hišno preiskavo izpeljali enostransko in brez vnaprejšnje uskladitve z ECB ali pridobitve odločbe Sodišča EU. Tudi sklicevanje na učinek presenečenja po njenem mnenju ni prepričljiv, saj je BS iz prejšnjih stikov vedela, da želijo dostop do nekaterih dokumentov.
Slovenija bi morala najprej omogočiti opredelitev dokumentov, ki jih je treba šteti za arhiv ECB, in tej omogočiti, da izrazi stališče glede oviranja njenega delovanja. Slovenski organi do vložitve tožbe tudi niso pojasnili, katere dokumente so ali jih nameravajo uporabiti; pa tudi dokumentov, ki jih ne potrebujejo in pri katerih gre za arhive ECB, niso vrnili.
Na muhi kriminalistov so bili tedanji guverner Boštjan Jazbec in njegovi najožji sodelavci. V evropski komisiji kot tožnici so prepričani, da je bil z zasegom dokumentov in računalniške strojne opreme ECB kršen protokol o privilegijih in imuniteti institucij Unije. Sloveniji očitajo tudi nespoštovanje načela lojalnega sodelovanja.
Generalni pravobranilci na sodišču v Luxembourgu nepristransko in neodvisno predstavijo obrazložene sklepne predloge. Sam sodni senat – o tej zadevi odloča veliki senat pod vodstvom predsednika sodišča Koena Lenaertsa – nikakor ni obvezan pritrditi pravobranilčevemu mnenju.
Slovenska stran je ves čas utemeljevala, da bi morala biti nedotakljivost arhivov obravnavana ozko, še zlasti v digitalni dobi. Pred javno obravnavo je za novo dinamiko poskrbel premier Janez Janša, ki je predsednici evropske komisije Ursuli von der Leyen v pismu predlagal poravnavo v tej zadevi. Pozanimal se je, pod kakšnimi pogoji bi Bruselj odstopil od tožbe.
Von der Leynova je nato ponudila pogovore služb evropske komisije s slovensko stranjo. Informacij, da se je pozneje pri ukvarjanju z zadevo kaj premaknilo, ni.
V Bruslju zadovoljni
V evropski komisiji so pozdravili današnje mnenje generalne pravobranilke soušča EU. To da sledi njihovi odločitvi, da napotijo Slovenijo na sodišče EU zaradi kršitev nedotakljivosti arhivov Unije in dolžnosti lojalnega sodelovanja v kontekstu zasega dokumentov ECB, ki je potekalo v Banki Slovenije. »Zdaj čakamo na končno odločitev sodišča,« so zapisali.
Sodba je pričakovana v nekaj mesecih. Tožnik lahko umakne tožbo v katerikoli fazi postopka do objave sodbe.
