Hladni pomežik sneženega moža

Če bi slovensko državo v zdajšnjem vsestransko kritičnem ­položaju merili po predsedniku ­Borutu Pahorju, bi videli ­čudno sliko.

Videli bi bojno polje, na katerem vsak dan za posledicami covida-19 umre tudi po petdeset ljudi. Videli bi preobremenjeno zdravstveno osebje, ki je na eni strani tarča in žrtev zavratne bolezni, torej redčenja lastnih strokovnih vrst, na drugi pa žrtev preobilice dela, v katerem se vnaprej kažejo bodoči zdravstveni zaostanki zaradi drugih bolezni. Videli bi dele zdesetkanega gospodarstva, ki hlasta za preživetjem, ki si prizadeva, da ne bi odpuščali delavk in delavcev in hkrati dosegli minimalni tržni in prodajni delež.

Potem bi videli otrpel državni zbor, ki je v odnosu do vlade počepnil, kot prestrašena žival počepne pred roparsko zverjo. Videli bi, kako je predsednik vlade iz koalicije in soministrov v vladi napravil predpražnik in tepih, po katerem kot nekakšen sončni kralj hodi proti namišljeni svetlobi. Končno bi videli predsednika države, ki vsem vročim problemom države in družbe navkljub pred predsed­niško palačo postavlja in oblikuje »hladnega« sneženega moža in ga ovija v zelen šal, na katerem piše »Čutim Slovenijo«.


 

Kako narediti most med prav in narobe

Na slovesnosti ob 30. obletnici podpisa sporazuma strank o skupnem nastopu na plebiscitu je predsednik države voditelje strank spet pozval k dialogu za uspešnejše reševanje stisk ljudi, je poročala nacionalna tiskovna agencija STA. Poudaril je potrebo po kompromisih, po skupnih zaključkih, da bi lahko uspešneje premagali krizo.

Zdaj smo priča skrb vzbujajočemu poglabljanju nezaupanja med političnimi silami in ljudmi, skrb vzbujajočemu porastu nestrinjanja, je povedal, in dodal, da to vodi do izključevanja. Potem je definiral, kdo pravzaprav predstavlja problem in kdo bi moral aktivno pristopiti k reševanju te nacionalne hektike: parlamentarne stranke je pozval k premisleku o dogovoru ali sporazumu, koordinaciji parlamentarnih strank, ki bi dialogu dala priložnost, da postavi mostove med temi razlikami, ki se zdaj zdijo nepremostljive. S tem bi rešili problem zdravstvene krize, tudi gospodarske, poglabljanje socialnih in drugih stisk ljudi. Zdaj, ko so razlike največje, je povedal, potrebujemo navdih, da pridemo do kompromisov in skupnih sklepov za premagovanje krize.

Problem, ki ga je tu mogoče videti, je najprej že ta, da predsednik vlade ni opredelil narave krize, tudi ni natančneje določil, kaj jo dela tako globoko in kdo skorajda nepremostljive razlike dela tako nepremostljive.

Na eni strani bi lahko pomislili, da gre v predsednikovem načinu komuniciranja za predsedniško korektnost, ki predpostavlja milejše komuniciranje, neomenjanje osebnih imen, če to ni nujno, in izogibanje konfliktom. Definicija konflikta namreč je, da je nerešljiv, predsednik pa ne more stremeti k temu, da v državi problemi ne bi bili rešeni.



Toda ravno predsednik je na omenjeni slovesnosti spregovoril o ljudeh, političnih silah, o nestrinjanju in razlikah, ki da se zdijo nepremostljive. Ko je torej napravil diagnozo bolezni, bi se pričakovalo, da bo identificiral povzročitelja in vzroke za obolelost pacientovega telesa. Nekdo, ki je zdravnik, si v bolnišnici ne more privoščiti, da bi se postavil v vlogo opisovalca dogajanja in ne zdravnika, ki po svoji profesiji poseže v proces zdravljenja bolezni. Predsednik države je namreč naredil prav to: postavil se je v vlogo pripovedovalca zgodbe o slovenski družbi in državi ter se ognil vlogi, da ne rečemo angažmaju, v hiši, ki jo simbolno predstavlja in za katero je z mandatom moralno zadolžen.
 

Po stopinjah porazdeljene odgovornosti

Za povedano lahko najdemo primer že ob dogajanju na slovesnosti ob 30. obletnici podpisa sporazuma strank o skupnem nastopu na plebiscitu. STA, državna tiskovna agencija, ki je v času zaostrenih zdravstvenih razmer in socialnih ukrepov zaradi covida-19 (korektno in profesionalno) poročala s tega dogodka, se je v času, ki je povsem neprimeren za takšne napade, znašla na udaru predsednika vlade.

Vlada je pred manj kot dvema tednoma ukinila financiranje STA. S tem je potrdila odločitev urada za komuniciranje (Ukom, Uroš Urbanija), ki v javnosti figurira kot podaljšan instrument predsednika vlade. Povod naj bi bila tudi odgovorna urednica STA Barbara Štrukelj, ki je sopodpisala memorandum, kot so ga napisali in podpisali uredniki vseh največjih slovenskih medijev. V njem so se načelno zavezali, da se ne bodo podvrgli pritiskom vlade, da bodo ostali zavezani javnosti, da se ne bodo pustili politično diskvalificirati in da bodo v poročanju njihovi mediji ohranili profesionalnost in resnicoljubnost.



Proti STA sta se po splošnem prepričanju zgodila politično kaznovanje in napad na avtonomijo novinarskega profesionalizma. To je zimzelena tema Slovenije. Od njenega nastanka si politiki, zainteresirani deležniki in lobijske skupine skušajo podrediti medije in vedno znova se to pokaže za pogubno. V teh napadih na medije je bil in je še predsednik vlade Janez Janša daleč najbolj brutalen. Preureja medijsko krajino in vse, česar si ne more podrediti, označi za (post)komunistično medijsko zaroto.

Kako narobe je to, so zaznali tudi politiki EU, pa tudi evropska komisija. Predsednik države Borut Pahor problema doslej ni videl in ga noče videti dlje od »spora« med STA in vlado. Kot je na svojem portalu »In media res …« prvi v Sloveniji postavil in analiziral filozof Boris Vezjak, je Pahor ravnal podobno kot na omenjeni plebiscitni slovesnosti. Vlado in vodstvo STA je pozval, naj »razčistita vprašanja« in nesporazume.

Dejstva, da je vlada po tihem sprejela informacijo Ukoma »o nezmožnosti izvajanja pogodbe s STA«, predsednik Pahor ni obravnaval. Ni se odzval na poskuse utišanja nacionalne tiskovne agencije, ni posegel v nedopustno vojno z mediji, ki jo je pod krinko in pokrovom vlade za potrebe lastne vendete povzročil vladni predsednik Janša. Še več. V svoji izjavi je predsednik države pripoznal pomen STA. V svojem stališču je zapisal, da STA kot agencijski servis opravlja pomembno poslanstvo v javnem interesu. Toda da bi se odpravil zastoj v financiranju, je pozval obe strani, da »razčistita« nerazčiščena vprašanja.

Vezjak je v svoji analizi pokazal, kako nedopustno je sprejeti tezo o porazdeljeni odgovornosti, kajti STA ni naredila nič narobe, Janša pa je s svojim posegom v STA – ne prvim in ne v prvi medij – naredil narobe prav vse. Gre za Pahorjevo standardno retorično in diskurzivno taktiko, je zapisal Vezjak.
 

Grehi višjega in nižjega reda

Potem so tu katastrofalne posledice pandemije covida-19. Ljudje umirajo v svetovno visokem odstotku, tudi zaradi napačnega pristopa slovenske vlade. Poglejmo, kakšno je realno dogajanje »na fronti« v času, ko se predsed­nik Pahor predaja »otroškemu veselju« in zimskim radostim.

Med zdravstvenim ministrom Gantarjem in gospodarskim Počivalškom se je vnela ostra razprava. Prvi meni, da je treba zaustaviti oziroma zamejiti čim več gospodarske dejavnosti, kajti zdravstveni sistem je preobremenjen in epidemiološka situacija da je slaba. Počivalšek se je postavil na diametralno nasprotno stran, na tezo, da je ne glede na vse treba dejavnosti postopoma sproščati, a hkrati zaostriti zahteve po spoštovanju ukrepov.



Pri obeh je najti dobre argumente, skrivajo pa se tudi nevarne in potencialno usodne pasti. Gantar pravilno in objektivno sledi dejstvu, da se epidemiološka slika ne izboljšuje, pove, da sta zdravstveni sistem in osebje preobremenjena, toda hkrati pokaže naklonjenost do vpoklica zasebnega zdravniškega sektorja v javnofinančni kolač. Vtis je, da novim očitnim poskusom privatizacije zdravstva lahko ne bi nastavil ogledala oziroma da bi mogoče pri tem celo sodeloval. Predsednik države glede teh trendov ne izraža svojega stališča. Teorija šoka za vogalom krize zaradi koronavirusa pa pri tem kakor da upa na dosego cilja, ki ga v »mirnodobnih« okoliščinah ni omogočala.

Na drugi strani je gospodarstvo in z njim povezan interes. Mnenje mnogih gospodarstvenikov je, da je Janša v svoji operativnosti gospodarstvu bolj koristen, kot so bili poprejšnji premieri. Če odmislimo potencialne pasti, ki se skrivajo v interesu lobijskih zakulisij, bi to za Počivalška lahko bil argument, zakaj s svojimi vnovič neizvoljivimi poslanci vztraja v nenačelni koaliciji z Janšo.

Toda lobijska zakulisja, ki nimajo barve, temveč pragmatične interese, so slovensko državo naredila ogroženo že v času velikih koalicij med LDS, SD, SLS in SKD. Torej tudi v času, ko je bil predsednik SD, celo predsednik vlade, prav zdajšnji predsednik države Borut Pahor. Greh, ki ga na ramenih nosi Počivalšek, je bolj in predvsem v tem, da omogoča Janši, da strateško razgrajuje demokratično ureditev države, njen javni prostor in odpira vrata še nedokončanim oblikam privatizacije ter razprodaje državne srebrnine. Predsednik države ne le da je Janši podajal žogo pri sestavi vlade, temveč niti danes pri temeljnih posegih v ustavne kategorije, v avtonomijo državnih podsistemov (npr. sodstva), ter pri napadih na medije molči, ali pa se izraža alibično, v slogu porazdeljene odgovornosti, kot bi se izrazil filozof Vezjak.
 

Maska, ki ni le za virus

Če bi se torej vprašali, kaj bi moral glede na okoliščine narediti predsednik države, med tem ali pred tem, ko v navalu otroškega veselja in radosti »zida« snežene može, bi se lahko ozrli v EU in v to, kar je ta storila z Madžarom Viktorjem Orbánom, Poljakom Mateuszem Morawieckim (tudi Jarosławom Kaczyńskim) in končno tudi Janezom Janšo. Pri slednjem so bila na tej ravni izdana jasna poročila o nesprejemljivosti poseganja v medijsko svobodo izražanja in medijski profesionalizem. Glede tega je bila evropska komisarka Věra Jourová zelo jasna. Predsednik Borut Pahor glede tega ni premogel jasnosti.

Potem je tu zgled v ravnanju z Orbánom in Kaczyńskim, in ravnanje koalicije, »ustavnega loka« v EU, torej tistih, ki z vladavino prava pogojujejo tako evropsko demokracijo kot evropsko solidarnostno financiranje. Kot je razumeti, se tako Madžarska kot Poljska ne bosta izognili mehanizmu pogojevanja med financiranjem in vladavino prava, diplomatsko sta se umaknili skozi ponujena odprta vrata presoje evropskega sveta in odločitve sodišča EU. Borut Pahor v Sloveniji kot predsednik države in simbolni varuh ustavnosti slovenske države ni znal ali hotel videti Janševega rušenja koncepta pravne države in ločenosti vej oblasti. Negodovanje in pozivanje k dialogu se tudi tu vidi kot alibična govorica, tudi tu se je zatekel k slogu porazdeljene odgovornosti.

Svoboda tiska, medijev, vladavina prava, kršitve neodvisnosti vej oblasti, laganje in sovražni govor, potem pa ekscesne dimenzije zdravstvene pandemije covida-19, bi, kot se zdi, lahko bili zadostni razlogi, da se predsednik države ne bi obnašal v maniri »porazdeljenih dogodkov« med drugimi dogodki. Te teme bi zrel državnik osrediščil, dal na prioritetno listo in poskrbel za zavezujoče ukrepanje. Vzel bi v bran državniške in ustavne vrednote, postavil bi se v prvo bojno vrsto in pred očmi javnosti ter v njenem imenu od kršiteljev zahteval to, kar bi po naravi ustave moralo biti ­samoumevno.

Predsednik slovenske države se je medtem predajal otroškemu veselju. Objavil je sliko snežaka in samega sebe z masko na obrazu ter zapisal: »Nikoli ni prepoz­no za otroško veselje. Sneženi mož pred predsedniško palačo, seveda z masko.« Temu navkljub se to zdi neprimerno in nekaj je očitno: da ni več prostora niti za odraslo niti za otroško zaupanje takemu predsedniku države in da je pravzaprav čas, da prvi držav­ljan Slovenije sname masko, ki skriva njegov pravi obraz.