Rdeča čaša na veji
Cinobrasto čašico (Sarcoscypha austriaca) sem precej časa zamenjevala za škrlatno čašico (Sarcoscypha coccinea). Ko sem nato slednjo pregledala, sem ugotovila, da je sicer po zunanjosti zelo podobna škrlatni, pod mikroskopom pa je kar drugačna, in morala sem priznati, da škrlatnih čašic ne določam pravilno. Na vseh rastiščih okrog mojega kraja nisem našla nobene škrlatne, ampak le cinobraste čašice. Več let sem z Gorenjske dobivala vzorce čašic in 90 odstotkov teh gobic so bile cinobraste čašice. Zdaj čakam, da najdem še škrlatno.
Raste v listnatih in mešanih gozdovih.
Vrsto je leta 1884 opisal avstrijski mikolog Günther Beck von Mannagetta und Lerchenau, ko je dobila znanstveno ime Peziza austriaca. Leta 1907 jo je francoski mikolog Jean Louis Emile Boudier premaknil v rod Sarcoscypha in dobila je svoje trenutno znanstveno ime Sarcoscypha austriaca.
Čašice imajo plodna telesa nepravilne oblike, imajo gladko, svetlo rdečo plodno notranjo površino in polsteno zunanjo površino. Premer je od 2 do 7 cm, ko je popolnoma razširjena, višina je običajno od 1 do 2 cm. Zunanja (neplodna) površina je bolj bleda od notranje, včasih rožnata, pogosto z oker odtenkom. Pokrita je z drobnimi dlačicami, ki so pri tej vrsti v obliki prepletenih kolobarjev (kar lahko vidimo le pod mikroskopom). Kodrasta narava teh dlak je ključna prepoznavna značilnost, vendar je za jasno opazovanje potrebna velika povečava. Robovi mladih čašic so pogosto rahlo zakrivljeni.
Žareče rdeče
Obstaja kratek pecelj ali bet, dolg do 3,5 cm in širok od 0,3 do 0,7 cm, pogosto zakopan v mah ali listje. Pecelj je enake barve kot zunanja površina čaše ali nekoliko svetlejše. Meso je tanko, voskasto, belo, prijetnega vonja in brez določljivega okusa.
Ker užitnost ni točno določena, gobic raje ne nabirajte, pustite jih v naravi, kjer žarijo s svojo lepo rdečo barvo.
Raste v listnatih in mešanih gozdovih na ležečih vejah ali koščkih lesa listavcev, in sicer v hladnejših mesecih, ob koncu zime in zgodaj spomladi.
Pri nas je gobica označena kot pogojno užitna, nekateri strokovnjaki pa menijo, da sta obe bližnji sorodnici užitni le, če sta temeljito kuhani. Ker čašice nimajo okusa, domnevam, da mora biti njihova glavna kulinarična vrednost v barvi, ki bi jo lahko dodali (gobjim) jedem. Nekateri mikologi v tujini zdaj te gobe označujejo kot neužitne, nekateri pa celo menijo, da so »sumljive«.
Ker užitnost ni točno določena, odsvetujem nabiranje cinobrastih in škrlatnih čašic. So pa te gobice čudovite v naravi, saj kar žarijo s svojo lepo rdečo barvo, zato jih pustimo tam, kjer smo jih našli. Moram reči, da se vedno prav posebej razveselim takšnih gobic, nikoli se ne zgodi, da se ne bi ustavila, jih občudovala in poslikala do najmanjših detajlov.
Sicer pa velja kot vselej: nabirajte le tiste vrste, ki jih sami najbolje poznate!
