Vse invalidnosti niso vidne

Zgradimo nazaj boljšo prihodnost: za vključujoč, dostopen in trajnosten svet po covidu-19 je vodilo mednarodnega dneva invalidov, ki ga zaznamujemo danes. Vsako leto ta dan številne invalidske organizacije, društva in zveze z različnimi dogodki ozaveščajo javnost o položaju invalidov in oseb s posebnimi potrebami v družbi. Zaradi trenutne situacije se je letos večina teh akcij in dogodkov preselila na splet. Je pa kot vsako leto tudi letos, kot je za Slovenske novice povedal predsednik Zveze delovnih invalidov Slovenije Drago Novak, Zveza podelila listino občina po meri invalidov, ki sta jo letos prejeli Muta in občina Lenart. »Ta dan je priložnost, da opozorimo na nevidne invalidnosti, torej da niso vse invalidnosti vidne,« poudarja Novak in dodaja, da se je sicer stanje invalidskega varstva, človekovih pravic invalidov, v Sloveniji in vsem razvitem svetu v zadnjih 20 letih izboljšalo. Še posebno od sprejetja konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov (2006. jo je podpisalo 153 držav, ratificirale so jo vse države EU, Slovenija jo je podpisala leto pozneje) je stanje precej boljše, a hkrati ostajajo številne neuresničene zaveze in sive pege, pravi sogovornik. »Izpostavljamo predvsem problem revščine med invalidi, vprašanje dostopnosti, zlasti informacijske in komunikacijske. V ospredju je tudi vprašanje zaposlovanja, kar je večinoma povezano oziroma pogojeno z odpravljanjem predsodkov in stereotipov, z nujnostjo procesov, ki presegajo klasično antidiskriminacijo v smislu izenačevanja možnosti za vse.«

V ospredju potrebe invalidov

Po svetu živi okoli milijarda ljudi z določeno obliko invalidnosti. Po podatkih iz lanskega leta v Sloveniji z njo živi okoli 170.000 ljudi, kar predstavlja 8,5 odstotka prebivalstva.

Skupno mnenje številnih organizacij, ki skrbijo za invalide (oziroma jih združujejo), je, da bi morali v naši državi sprejeti še dodatne ukrepe, ki bi izboljšali položaj invalidov oziroma oseb s posebnimi potrebami. Še vedno namreč mnogi nimajo enakega dostopa do zdravstvenega varstva, izobraževanja in zaposlitvenih možnosti, niso deležni storitev, ki jih potrebujejo, in so velikokrat izključeni iz vsakodnevnih dejavnosti. V Sloveniji se osebam prizna status invalida s pravnomočno odločbo pristojnega organa, in sicer na osnovi ustreznega zakona. Kot pravi predsednik Novak, sistem priznavanja invalidnosti in pravic, ki iz tega izhajajo, še vedno temelji na medicinskem modelu. »V strokovnem smislu, v smislu programov, storitev, ga je že v 90. letih zamenjal t. i. socialni model, ki invalidnosti ne dojema samo kot medicinsko dejstvo, temveč kot prepletanje funkcionalnih omejitev in ovir, ki jih pred invalide postavlja družba, te pa so lahko fizične, komunikacijske, odnosne in druge. Cilj invalidskega varstva ni več zdravljenje oziroma lajšanje simptomov invalidnosti, temveč odpravljanje ovir in izenačevanje možnosti.« Da bi to upošteval tudi državni sistem statusov in pravic invalidov, bi morali sistem, ki temelji na diagnozi, zamenjati s takim, ki temelji na potrebah, pravi Novak.

Epidemija povečala stiske

Letos, ko živimo s pandemijo koronavirusa, so se številne težave, s katerimi živijo invalidi, še bolj razgalile. »Pandemija je še potencirala že prej znane ovire in stiske, zlasti informacijske in komunikacijske ter problem socialne izključenosti. Že tako šibke niti manj razvitih socialnih mrež so se dodatno krhale in mnogi so se znašli v popolni socialni izolaciji,« pravi sogovornik in opozori na posledice, ki utegnejo biti uničujoče zlasti za duševno zdravje invalidov. Kot je še povedal, je bilo sicer v tem času epidemije dobro na primer prizadevanje države, da informacije posreduje tudi v prilagojenih formatih. Tako je na primer tolmačenje dogodkov v znakovni jezik postalo stalnica, invalidske organizacije pa so pomagale s pretvorbo v brajico, tudi v lahko berljive verzije, sklene Novak.