Za zvočne knjige je premalo zanimanja

Prodaja knjig, tako tiskanih kakor digitalnih, na globalni ravni pada, pri čemer Slovenija ni izjema. Statistični podatki mednarodne raziskovalne agencije Euromonitor iz leta 2015 kažejo, da je prodaja knjig po svetu od leta 2011 do leta 2014 padla s 165 na 145 milijard dolarjev. Tudi v Sloveniji je podobno: kakor sta v lani izdani knjigi z naslovom Ime česa je konec knjige? zapisala Miha Kovač in Rok Gregorin, se je slovenska založniška panoga med letoma 1998 in 2013 skrčila za 46 odstotkov, znotraj nje pa se je zgodila tudi koncentracija kapitala. V Sloveniji kupuje knjige približno polovica prebivalcev, odrasel Slovenec kupi povprečno 2,8 knjige na leto, kar ni ravno zavidljivo visoka številka, si pa v knjižnici izposodi okoli pet knjig na leto. Izposoja v knjižnicah na splošno raste, prodaja končnim kupcem pa pada.

Medtem ko po svetu, predvsem v ZDA, pomemben del prodaje predstavljajo e-knjige, je ponudba elektronskih pri nas zelo slaba. Problem ni le v tem, da je Slovenija majhen trg in da si (pre)radi »izposojamo« piratizirano elektronsko gradivo, težava je tudi v višji davčni stopnji za e-knjige, ki so v EU še vedno obravnavane kot storitev, in ne kot knjige, zaradi česar se jih založnikom preprosto ne splača izdajati, saj polovico cene tvorijo avtorske pravice in davek, ki je pri nas kar 22-odstoten – za isto vsebino, le v drugem formatu.

Kaj pa zvočne knjige?

Po svetu, še posebno v ZDA, so že dlje na pohodu zvočne knjige (audio books). Po podatkih Združenja ameriških založnikov (AAP) so se digitalni prenosi zvočnih knjig leta 2015 v ZDA zvišali za kar 38 odstotkov, servisi, kot je Amazonov Audible, kjer uporabniki za poslušanje knjig plačujejo mesečno naročnino, pa rastejo. Audible, denimo, ima na leto 40-odstotno rast naročnikov z vsega sveta, ki so leta 2015 poslušali 1,6 milijarde ur, kar je 400 milijonov ur več kakor leto poprej.

Kaj v Sloveniji sploh razumemo pod pojmom zvočna knjiga? »V Sloveniji 'bralci' nikoli nis(m)o razumeli koncepta zvočne knjige za odrasle, ne glede na nosilec. Poskus, ki smo ga v naši založbi izvedli že pred desetletjem, ko je kazalo, da bodo zvočne knjige (na zgoščenkah) postale pomemben del knjižnega trga, ni bil ravno uspešen. Pred 11 leti smo v zvočni knjigi izdali največjo uspešnico tistega časa, Da Vincijevo šifro – in niti ta ni se ni prijela, kar je bil jasen odgovor trga. Pri otroških knjigah je precej drugače. Pekarna Mišmaš in Sapramiška, ki smo ju izdali lani, sta pravi uspešnici, letos pripravljamo ponatis Muce copatarice,« je povedal Rok Gregorin, analitik knjižnega trga pri založbi Mladinska knjiga.

Pri nas gre tako predvsem za dramatizacije najbolj priljubljenih del za otroke. »V Sloveniji imamo oziroma smo imeli tradicijo pravljic, pa tudi branih knjig na kasetah in zgoščenkah za otroke. Kakšno je stanje zdaj? Opažamo, da se zgoščenke s pravljicami še vedno dobro prodajajo, čeprav je zgoščenka že skoraj muzejski artefakt. Ne moremo izmeriti, koliko zvočnih posnetkov poslušajo otroci na youtubu. Tam je kar veliko zvočnih posnetkov besedil,« pojasnjuje Gregorin.

Premalo zanimanja

Kaj pa »prave« zvočne knjige v angleškem pomenu besede audiobook? Zanimalo nas je, ali pri nas obstajajo slovenske, ki jih berejo, denimo, igralci ali kar avtorji, kakor je to v navadi v tujini. Kakor pravi naš sogovornik, so tudi pri nas dramatizacije brali igralci: »Tudi pri našem poskusu so brali priznani bralci.« Da Vincijevo šifro je za slovenske poslušalce tako bral znani radijski voditelj Jure Longyka.

Pri nas se z zvočnimi knjigami ukvarja zelo malo založb. Mladinska knjiga v tem formatu izdaja predvsem otroško literaturo, z zvočnimi knjigami, predvsem s poezijo, se trudi tudi založba Sanje, omenimo pa lahko še zanimiv projekt, ki se ga je lotila zveza splošnih knjižnic, sofinanciralo pa ga je tudi ministrstvo za kulturo: lani so posneli dela šestih slovenskih avtorjev, med njimi na primer Bartolovega Alamuta in Jančarjev roman Zvenenje v glavi. A na splošno na našem trgu ni opaziti resnih projektov, ki bi bili komercialno zanimivi, dodaja Rok Gregorin. »Zanimanje kupcev, razen pri otroških zvočnih knjigah, bi morda lahko ocenili na nekaj posameznikov,« sklene naš sogovornik.