Pametni telefoni so v zadnjih letih postali pravi pravcati mali fotoaparati, ki so zadali precejšen udarec nekdaj cvetočemu trgu kompaktnih fotoaparatov. Proizvajalci kar tekmujejo, kdo bo ponudil nekaj, kar bi zadostilo potrebam navadnih smrtnikov pa tudi bolj izkušenih fotografov, kadar s seboj pač nimajo zrcalno-refleksne kamere. In tukaj vstopita sony xperia x in huawei P9. Oba mobilnika spadata v višji srednji razred, kar pomeni ceno okoli šestih stotakov, oba imata dober in velik zaslon, predvsem pa se oba hvalita z vrhunsko kamero, pardon, kamerama.
Tradicionalno proti sodobnemu
Oblika je vedno stvar osebnega okusa. Nekaterim bo bolj všeč bolj zadržan xperijin klasičen občutek telefona, drugi pa bodo navdušeni nad sodobnim kovinsko-steklenim videzom P9. Pri sonyju je tipka za vklop in izklop, ki služi tudi kot čitalnik prstnih odtisov, na desnem robu naprave, medtem ko ima huawei svoj senzor zdaj že tradicionalno na hrbtni strani, kar je vsaj po mojem skromnem mnenju priročnejša rešitev. Poleg tega je čitalnik prstnih odtisov pri P9 naravnost bliskovit in še nastavljiv za vklapljanje drugih aplikacij. Na obeh napravah teče šesta različica androida, a vsak telefon ima svoj uporabniški vmesnik. Medtem ko je sonyjev bliže izvirnemu androidu, je huaweijev bolj obdelan, kar puristom ne bo najbolj všeč. A se ga hitro navadiš, tako kot se naučiš poiskati nekatere bolj skrite in koristne nastavitve.
Bruta forca
Xperia x in P9 sta po moči precej izenačena telefona, čeprav imata popolnoma drugačni srci. Sony poganja šestjedrni snapdragon 650, huawei pa osemjedrni kirin 955. Procesorske moči je povsem dovolj za gladko delovanje in tudi igranje igric, seveda pa ne moreta tekmovati z najdražjimi. Oba telefona sta bila opremljena s po tremi GB delovnega in z 32 GB notranjega pomnilnika, ki pa se ga da razširiti. Zaslona imata ločljivost 1920 krat 1080 pik, sta dovolj svetla in se hitro odzivata na zunanje razmere, (majhna) razlika je le v velikosti: xperia x ima petpalčnega, P9 pa 5,2-palčnega. Nekoliko večja razlika je v dolgoživosti baterije, pri čemer je v prednosti P9, ki bo zdržal pošteno dlje kot dan dela, medtem ko se mi je pri sonyju zgodilo, da sem ga moral na družinskem izletu (saj veste, zemljevidi, pokemoni, gps in te zadeve) priključiti na zunanjo baterijo.
Kamera prvič...
Tukaj je bitka hujša. Tako Japonci kot Kitajci ciljajo predvsem na ljubitelje fotografije. Pri Huaweiju so se zato povezali s slovito nemško fotografsko družbo Leica in svoj telefon opremili z dvema 12 MP kamerama, pri čemer ena zajema barvno sliko, druga pa črno-belo in s tem skrbi za večjo ostrino, še posebno v slabše osvetljenih razmerah. Med množico nastavitev, ki omogočajo tudi nekaj ročnega nastavljanja občutljivosti, zaslonke in osvetljenosti ter vrsto zanimivih učinkov, P9 zaradi druge kamere omogoča tudi čisto pravi črno-beli zajem slike, ki naredi resnično dobre, že skoraj umetniške fotografije. Poleg tega pa lahko fotografije posname tudi v fotografskem formatu raw, ne le v jpg. Dvojne kamere so, kot kaže, prihodnost, saj se z istim principom (barvna in črno-bela kamera) postavljata tudi novi iphone 7 plus in Huaweijev (bratski) honor 8....
in kamera drugič
Sony ima le eno glavno kamero, ki pa ima kar 23 megapikslov in prav tako omogoča nekaj ročnega nastavljanja, poleg tega pa ima tudi precej uporaben način za samodejno sledenje premikajočemu se objektu in hitri zagon, pri čemer se telefon, ko pritisnemo in držimo tipko za fotografiranje na desnem spodnjem robu, iz stanja pripravljenosti prebudi in naredi posnetek v bore 0,6 sekunde. Ločljivost je sicer velikanska, a xperio x podobno kot druge Sonyjeve telefone muči malce preveč šuma. Sony pa ima še eno smešno finto: pri samodejnem optimiziranju, pri katerem naprava sama izbere ustrezni način fotografiranja, ločljivost glavne kamere skrivnostno pade na le 8 MP, s čimer telefon sicer fotografira hitreje in porabi manj energije. A ne bodimo pikolovski, tako Sony kot Huawei imata nadpovprečni kameri za ta cenovni razred, a P9 je tukaj vendarle malce boljši.
