Znanstveniki so dosegli velik preboj pri izdelavi naprave, ki bi nam omogočala nevidnost. Sposobnost, da bi lahko prikrivali svojo prisotnost, je že od nekdaj stalnica v znanstveni fantastiki, saj je uporabnost tovrstnega sistema izjemna.
Navidezni izbris
Doslej smo že spoznali številne bolj ali manj posrečene poskuse, vendar ima velika večina predstavljenih sistemov nepremostljive omejitve. Najsodobnejši materiali, ki so jih izdelali doslej, ustvarjajo iluzijo nevidnosti le v dveh dimenzijah, če jih opazujemo pod določenim kotom. To seveda v dinamičnem svetu nima veliko vrednosti, zato je bilo toliko bolj vznemirjujoče razodetje, da resnično obstaja fizikalna rešitev za izdelavo materiala, ki uspešno ustvari tridimenzionalno nevidnost.
Doslej je strokovnjakom z novo tehnologijo uspelo prikriti zgolj predmete na nanoravni. Poznavalci pa so prepričani, da bi nova snov lahko delovala tudi na večjih predmetih, na primer hišah. |
Nedavno so britanski znanstveniki predstavili revolucionarno tehnologijo, ki omogoča izdelavo nevidnega materiala iz svetlobe. Preprosteje povedano, po tej metodi uporabljamo svetlobo kot neke vrste iglo, na kateri nastajajo dolge verige delcev. Te lahko nato manipuliramo, tako da prepuščajo svetlobo po naših navodilih. To bi lahko ljudi in predmete navidezno izbrisalo iz prostora.
Svetloba potuje skozi
Objava v reviji Nature Communications je seveda dvignila veliko prahu, še posebno v delu, kjer razkriva, kako oblikovanje materialov na nanoravni ustvarja iluzijo nevidnosti. Gre za snovi, ki so velike le nekaj milijardink metra in so izdelane tako, da lahko svetloba preprosto potuje skoznje. Pravimo jim metamateriali. Z njihovo manipulacijo lahko dosežemo, da začnejo odbijati svetlobo v napačno smer. Vsi so nastali umetno in so izdelani tako, da imajo drugačne lastnosti od tistih, ki jih najdemo v naravi. Z njimi lahko ukrivljamo elektromagnetno valovanje, na primer svetlobo, in ustvarimo iluzijo, da je predmet izginil. Doslej so strokovnjaki metamateriale izdelali za naprave, ki lahko ukrivljajo določene valovne dolžine, na primer v bližini infrardeče svetlobe. Veliko več težav pa so imeli z doseganjem podobnega učinka z vidno svetlobo. To je bil doslej izziv, ki mu nihče ni bil kos.
Pri novem pristopu izdelave metamaterialov naredijo dolgo struno iz nanodelcev zlata, kar dosežejo z laserjem. Strune nato položijo drugo čez drugo v več plasteh. Ko pade svetloba na predmet, se lahko odbije ali pa posrka, od tega je odvisno, kako ga človeško oko dojema. Z uporabo metamaterialov se naše dojemanje spremeni, zato je lahko videti, da je predmet izginil ali se je spremenil v kaj drugega. Te lastnosti nanomaterialov so znane že dolgo, vendar znanstvenikom ni nikoli uspelo zadeve dvigniti z molekularne ravni. No, raziskovalci iz Cambridgea so očitno našli način.
»Bistvo je, da najdemo način, kako nadzorovati mostičke med nanodelci,« je pojasnil dr. Ventsislav Valev z Univerze Cavendish, eden izmed avtorjev objave. »Če združimo nekaj nanodelcev, nimamo posebnih težav, izziv pa je, da bi naredili večji material. Uspelo nam je nadzorovati dimenzije izdelane snovi, kar doslej ni bilo mogoče. Ta raven nadzora odpira veliko vrat.«
