Plašč nevidnosti za vsakogar

Pazi, Harry Potter, nisi več edini čarovnik s plaščem nevidnosti! Znanstveniki z ameriške Univerze Rochester so našli pot, kako s poceni in široko dostopnimi lečami skriti večje predmete pred očmi, skratka, razvili so tehnologijo, ki je videti, kakor da bi pobegnila s strani fantazijskih romanov J. K. Rowling.

Trik je v optiki

Zagrinjanje, kakor so ga poimenovali, je proces, pri katerem se predmeta ne vidi več, medtem ko je njegova okolica videti nespremenjena. »Veliko ljudi se je v zadnjih letih ukvarjalo z različnimi vidiki zagrinjanja ali nevidnosti,« pravi John Howell, profesor fizike z Univerze Rochester v zvezni državi New York.

Plašč nevidnosti v resnici sploh ni oprijemljiv plašč, ampak spominja bolj na opremo, ki bi jo uporabljal optometrist. Ko neki predmet postavimo za večplastno lečo, navidezno izgine oziroma se »vidi« skozenj. Dosedanje metode zagrinjanja so bile zapletene in drage, poleg tega pa predmeta niso mogle skriti v treh dimenzijah, kadar se ga je pogledalo z različnih strani.

»Kolikor nam je znano, je to prva tovrstna naprava, ki omogoča tridimenzionalno, večstransko zagrinjanje,« poudarja Joseph Choi, bodoči doktor fizike, ki je sodeloval pri razvoju nove metode na Univerzi Rochester, ki slovi po raziskavah na področju optike in optometrije. Raziskovalci so v poskusih zagrnili roko, obraz in ravnilo, in to tako, da je bil predmet neviden, ozadje pa vidno.

Poceni in uporabno

Uporabnost odkritja je brez meja, pravijo raziskovalci. »Predstavljajte si, da bi to lahko uporabili na tovornjaku, tako da bi voznik pogledal skozi priklopnik in videl, kaj se dogaja za vozilom,« razlaga Choi. »Iznajdba je uporabna v kirurgiji, vojaški industriji, notranjem oblikovanju, umetnosti,« navdušeno našteva, prof. Howell pa dodaja, da »rochesterski plašč«, podobno kot fiktivni plašč nevidnosti iz romanov o Harryju Potterju, ne popači ozadja zagrnjenega predmeta.

In izdelava »naprave za nevidnost« sploh ni draga. Howell in Choi sta zanjo porabila nekaj malega več kot tisoč dolarjev (manj kot 800 evrov), prepričana pa sta, da bi šlo še ceneje. Čeprav sta že vložila patentno vlogo za iznajdbo, sta na spletni strani univerze objavila preprosta navodila, kako jo narediti doma za manj kot stotaka.