Ko zmanjka prostora

Nikoli nisi dovolj bogat in nikoli preveč suh, pravijo v deželi svobodnih in domovini pogumnih. Za normalnega človeka, ki je zadovoljen s tem, kar ima, je to navadna kapitalistična traparija, ki simbolizira gonjo za še več denarja in še lepšim videzom, ki nam ga vsiljuje modna industrija. A temu reku bi lahko dodali nekaj veliko bolj realnega: nikoli nimaš dovolj prostora. Vsaj na telefonu, ko začne primanjkovati pomnilnika za fotografije, filmčke, glasbo in aplikacije.

Če imate pametni telefon, obstaja precej velika verjetnost, da na njem teče Googlov operacijski sistem android, saj je nameščen na približno osmih desetinah vseh pametnih telefonov na svetu, in nekako tako je tudi pri nas. Zato si oglejmo, kako pridobiti nekaj dragocenega prostora, če nimamo mobilnika (ali tablice), ki se ga da razširiti s spominsko kartico.

Kaj res potrebujemo

Aplikacije so poceni oziroma v veliki večini vsaj v osnovi brezplačne, zato si jih ljudje (pre)radi nalagamo na telefon, pa čeprav jih le redko ali pa celo nikoli ne uporabljamo. Najpreprostejša rešitev je brisanje, pri čemer lahko aplikacijo pozneje spet namestimo. Največ pomnilnika zavzamejo igre. Če imamo, denimo, dovolj dirkaške igre asphalt 8, jo odstranimo in pridobimo zajetnega 1,4 GB prostora.

In kako ugotovimo, katere aplikacije nam zasedajo največ prostora? Vse to nam pove android, le malce je treba pobrskati. Gremo v Nastavitve, kjer po navadi (odvisno od proizvajalca) poiščemo Shrambo oziroma Shrambo in USB, ter tapnemo možnost Aplikacije, da vidimo, katera zaseda največ prostora. Nato se le še odločimo, kaj vse bomo odstranili. Pri čedalje bolj priljubljenih Huaweijevih in Honorjevih telefonih z uporabniškim vmesnikom emui je pot do tega malce daljša. V Nastavitvah podrsamo do dna, kjer izberemo možnost Dodatne nastavitve, Pomnilnik, Čistilec shrambe in nato tapnemo ikonico Pomnilnik v zgornjem levem kotu. Nato se pokaže, koliko notranjega pomnilnika je porabljenega. Če želimo videti, koliko prostora zavzamejo posamezne aplikacije, tapnemo malce smešno poimenovano možnost Obnovitev programa, kjer lahko začnemo brisati odvečne programčke.

Požrešni mediji

Več fotografij in filmčkov ko posnamemo, manj bo prostora v notranjem pomnilniku, še sploh z novejšimi telefoni oziroma kamerami, ki delajo že prav ogromne posnetke. Ne gre drugače: fotografije iz Galerije je treba redno prenašati v zunanjo hrambo, pa naj gre za trdi disk osebnega računalnika ali pa oblačni servis, kot so dropbox, onedrive ali flickr. Zelo priročna je Googlova aplikacija oziroma servis foto, s katerim imamo na razpolago neomejeno hrambo v oblaku, le fotografije morajo biti manjše od 16 megapikslov, video pa ne sme presegati formata 1080p. Google foto lahko poleg tega po prenosu še pobriše fotografije iz telefona, s čimer elegantno sprostimo veliko prostora v mobilniku: v aplikaciji pritisnemo tri črtice desno in nato Nastavitve ter izberemo opcijo Sprostite prostor v napravi.

Kakor smo že ugotovili, medijske datoteke zavzamejo veliko prostora. Poleg fotografij in videov, ki jih ustvarimo sami, so tu še glasbene datoteke, podcasti in videi, ki jih prenesemo na telefon. A če jih res ne potrebujemo in imamo dostop do povezave wifi, jih lahko pretakamo in ne shranjujemo. Lep primer je glasba. Namesto tradicionalnega poslušanja empetrijev, ki jih imamo shranjene v telefonu, lahko glasbo poslušamo prek kakega pretočnega servisa, pri čemer mesečne naročnine sploh niso tako drage. Če pa si na osebnem računalniku uredimo medijski strežnik, denimo z brezplačnim programom plex, si lahko odpremo pot do celotne domače zbirke glasbe, do katere lahko dostopamo, tudi ko nismo doma; glavno je, da je domači računalnik povezan s spletom. A pri pretočnih servisih je treba paziti na količino prenesenih podatkov, če smo priklopljeni na mobilno omrežje in ne wifi.

Zunanja shramba

Čeprav android podpira spominske kartice, vsi mobilniki nimajo reže zanje. A ker je android precej prilagodljiv operacijski sistem, si lahko pomagamo tudi z zunanjimi pomnilniki, ki podpirajo standard OTG (on the go): gre za USB-ključke, ki imajo po navadi na eni strani običajen USB-priključek, na drugi pa, denimo, micro USB. Edini pogoj je, da naša naprava podpira OTG, kar pa lahko preprosto preverimo z aplikacijo USB OTG Checker.

To je preprosta in poceni rešitev (SanDiskov OTG-ključek z 32 GB prostora stane manj kot 15 evrov), moteče pa zna biti, da ključek štrli iz telefona ali tablice. A proizvajalci strojne opreme so mislili tudi na to, tako da si lahko omislimo brezžične čitalnike spominskih kartic in USB-ključkov, kakršen je Ravpower Filehub (okoli 30 dolarjev), ki je lahko še priključna točka (hotspot) za wifi in mobilni polnilnik. Obstajajo pa tudi pravi mobilni brezžični zunanji trdi diski, kot je Western Digital My Passport Wireles. A to ni več ne poceni (okoli 160 evrov za 1 TB različico) ne prav pretirano priročno, saj klasični zunanji disk ni ravno najmanjši, pa še baterija ne zdrži prav dolgo.