Je čas za novo 4K-televizijo?

Kaj za vraga sploh je 4K? Ali pa UHD? Z izrazoma nas redno bombardirajo ponudniki zabavne tehnike v katalogih, ki jih redno dobivamo na dom, podobno kot so nas pred leti z izrazoma HD ready in full HD (HD kot »high definition« ali visoka razločljivost). Podobno kot tedaj, ko so se na trgu pojavili televizijski sprejemniki z ločljivostjo 1280 krat 720 pik (na kratko 720p) in 1920 krat 1080 pik (1080i ali 1080p), nam že nekaj časa ponujajo televizorje z oznako 4K oziroma 4K UHD. Gre za visoko razločljivost 3840 krat 2160 pik, kar je štirikrat več pik na zaslonu kot pri načinu full HD. UHD preprosto pomeni ultra HD, s katerim je industrija poimenovala format 4K pa tudi večje formate, kot je 8K UHD.

Kura pred jajcem

A televizijski sprejemnik 4K UHD je le začetek. Tako kot s prihodom HD-formata v 90. letih prejšnjega stoletja se je tudi zdaj zgodilo, da so bili televizorji sposobni predvajati sliko v visoki razločljivosti, materiala pa ni bilo. Ob splovitvi 4K UHD za potrošnike pred tremi oziroma štirimi leti je obstajalo le nekaj specializiranih predvajalnikov in nič TV-kanalov ali blu-ray diskov, ki bi ponujali vsebine v ultra visoki razločljivosti, televizorji pa so bili pregrešno dragi. Zdaj se (pametni) 4K UHD televizijski sprejemniki dobijo že za dobrih 500 evrov.

Poleg televizije potrebujemo vir, s katerega bomo lahko predvajali UHD-vsebine. Sicer bo televizor sam povišal ločljivost slike, kar zna biti impresivno, a to ni to. Najpreprostejši način gledanja 4K-videovsebin so (naročniški) spletni servisi, kot so Netflix, Amazon, Vudu, YouTube ali UltraFlix, do katerih dostopamo s pametno televizijo, lahko pa si omislimo zunanjo enoto za pretakanje (streaming) filmov prek spleta, denimo Roku, Amazon Fire TV, Minix, obstaja pa še cel kup drugih napravic. Možnost je tudi videokonzola osme generacije, kot sta Sonyjev playstation 4 in Microsoftov xbox one. Za gladko pretakanje tako zajetne slike pa potrebujemo tudi hitro povezavo s spletom, in sicer najmanj 15 megabitov na sekundo.

Hkrati pa še vedno čakamo na prave 4K UHD blu-ray predvajalnike, saj so na trgu za zdaj le trije (Samsungov UBD-K8500, Philipsov BDP-7501 in Panasonicov DMP-UB900, pri čemer prva dva staneta okoli 400, zadnji pa 855 dolarjev). Na trgu so tudi običajni blu-ray predvajalniki, ki znajo povišati ločljivost na 4K, a to zna sam narediti že televizor. Ponudba 4K UHD (optičnih) diskov počasi narašča, a prihodnost je, kot kaže, na spletu. Vodilna pretočna servisa Netflix in Amazon že ponujata pošten nabor filmov in serij v 4K-formatu, a v Sloveniji uradno deluje le Netflix. Kar se tiče kablov, po katerih se pretakata slika in zvok, ni treba nasedati marketinškim trikom, ki s seboj prinesejo tudi višjo ceno. Za metrski kabel lahko odštejemo bore tri evre, vse, kar je pomembno, je, da gre za kabel high-speed HDMI.

Nadgradnja

Za popolno doživetje hišnega kina (s prostorskim zvokom, seveda) pa bomo morda potrebovali nov AV-sprejemnik, saj starejši sprejemniki, tudi tisti, ki imajo HDMI-vhode, ne zmorejo prenašati 4K-signala, če niso zgrajeni po standardu HDMI 2.0. Ena od možnosti je tudi ta, da predvajalnik in sprejemnik povežemo z optičnim avdiokablom, HDMI-kabel pa s televizijo. Težava lahko tudi nastane, če imamo več naprav, ki predvajajo sliko v visoki ali ultra visoki razločljivosti, naš televizijski sprejemnik pa ima le en HDMI-vhod.

Najboljša rešitev je nov sprejemnik, ki ima več HDMI-vhodov in HDMI-izhod, ali pa namenski HDMI-preklopnik, a v tem primeru bomo do AV-sprejemnika morali od vsake posamezne naprave vleči še optične ali koaksialne avdiokable. Sicer pa tudi cene sprejemnikov, ki poznajo standard 4K UHD, niso več gromozanske: Sonyjev STR-DH550 ali Yamahin RX-V379 se lahko tudi pri nas dobi za manj kot tri stotake. HDMI-preklopnik, ki podpira 4K-standard, pa se dobi že za dobrih 50 evrov. Če nimamo zvočnikov, se cena nakupa hitro zviša še za nekaj sto evrov za cenejši osnovni komplet petih zvočnikov in nizkotonca.

Samo počasi

Na koncu lahko mirno rečemo, da se s prehodom na 4K UHD ne mudi, če imamo doma že HD-televizor. Proizvajalci so hiteli predstavljati nov standard, ki za seboj še ni imel potrebne infrastrukture. Trenutno razen spletnih servisov in omejenega števila 4K blu-ray diskov ni ponudnikov vsebin v ultra visoki razločljivosti. Spomnimo se le na to, koliko časa je trajalo, da so (slovenske) televizijske hiše začele oddajati sliko v visoki razločljivosti. Dokler UHD ne bo postal televizijski standard, nima smisla hiteti, saj človeško oko z razdalje, s katere po navadi gledamo televizijo, niti ne bo zaznalo razlike.