MÜNCHEN – Razmah zavesti o narodni pripadnosti je v drugi polovici 19. stoletja na evropskih tleh sprožil vrsto vojn za osamosvojitev in združitev razdrobljenih enot – tudi na račun manjših narodov – v velike nacionalne države. Po uspehih na bojiščih so bile potrebne tudi drugačne potrditve, ki so zlasti pri Nemcih, Britancih in Francozih utrjevale prepričanje, da so prav njihovi rojaki prvi izumili, odkrili ali ustvarili to in ono, zaradi česar so boljši in uspešnejši od drugih.
Tako izraženo – kot so pokazale številne vojne, lahko tudi zelo nevarno – domoljubje je spodbudilo nastajanje nacionalnih muzejev in galerij, ki praviloma poveličujejo predvsem dosežke svojih raziskovalcev, znanstvenikov in umetnikov.
Nekdaj tehnični, zdaj nemški
Tudi Nemci, potem ko so potolkli Avstrijce in Francoze ter se združili v skupni državi, niso ravnali drugače. Nemški muzej v Münchnu – še pred nekaj leti bolj nevtralno imenovan Tehnični muzej – ni bil prva, je pa ostal največja tovrstna ustanova na Nemškem. Leta 1903 ga je ustanovil inženir Oskar von Miller, v današnje prostore pa so ga preselili 22 let pozneje. Prvi predmet v sprva predvsem naravoslovnem muzeju je bil toplomer francoskega znanstvenika in izumitelja Renéja Réaumura iz 18. stoletja.
V bombnih napadih med drugo vojno je bila osrednja stavba, postavljena na 1500 pilotih, zasajenih v močvirna tla otoka na Isari, močno poškodovana. Večina predmetov kljub temu ni bila prizadetih, saj so jih shranili v podzemnih etažah, ki segajo sedem in več metrov globoko. V tem podzemlju je zdaj urejen impresiven prikaz zgodovine rudarstva od antičnih časov do naših dni.
Dobro stoletje stari muzej marsikje že kaže svoja leta pa tudi poznavalci posameznih področij utegnejo pogrešati predmete iz novejšega časa. Tega se v muzeju zavedajo in sproti osvežujejo nekatere oddelke in digitalizirajo informacije, nekaj zbirk pa je zaradi obnavljanja občasno sploh zaprtih. A večina obiskovalcev tega niti ne opazi, saj je že za obhod vsega, kar je dostopno, od kamenodobnih kultur do osvajanja vesolja, potrebnih vsaj pet, šest ur, za bolj pozoren ogled ter prebiranje pojasnil ob razstavljenih predmetih pa še veliko več.
Tudi za otroke
Veliko predmetov in naprav v muzeju je originalnih, nekaj ladij in letal – tudi prva nemška podmornica, 240-tonska U-1 iz leta 1904 – je prikazanih v prerezu, tako da je mogoče videti ali celo zlesti v njihovo notranjost. Dopolnjujejo jih nazorni modeli in makete, na primer krhki dvokrilnik bratov Wright. Čas hitro mine tudi v planetariju ali med ogledom posebnih tematskih razstav, kot so najbolj priljubljeni tehnični predmeti petdesetih, potovanje v mikrokozmos ali kemija v prostem času in šport.
Pred dvajsetimi leti je bilo z vedno novimi pridobitvami najbolj na tesnem vse, kar je povezano z letenjem. Ko so v predmestju Oberschliessheim obnovili letališče s hangarji, ki so ga leta 1918 uporabljale bavarske kraljevske zračne sile, so večino letečih zbirk premestili tja. Del muzeja je še prometni center v središču mesta, kjer so razstavljena kopenska vozila, od koles in avtomobilov, med njimi tudi prvenec Carla Benza, do železniških vozil vseh vrst. Najštevilnejši obiskovalci so povsod mladi in najmlajši, v šolskih skupinah ali s starši. Radi prihajajo tudi zato, ker se lahko zabavajo z risanjem, modeliranjem in seveda z nešteto računalniškimi simulacijami in igrami.