Žrtev, ki je spremenila potek I. svetovne vojne

NEW YORK – Maja je minilo sto let od potopa prestižnega angleškega potniškega parnika Luzitanije, ki je pred irsko obalo postal žrtev nemške podmornice v drugem letu prve svetovne vojne.

»Da bi moja ladja postala žrtev nemških podmornic? To je najboljša šala, kar sem jih kdaj slišal,« je pred izplutjem v New Yorku povedal kapitan Luzitanije William Turner, ki je zamenjal dotedanjega morskega volka. Ta se je umaknil zaradi vojnih groženj nemških oblasti. Čez nekaj dni se je tragedija res zgodila, v Irskem morju je utonilo 1198 ljudi. Čeprav je bila bolj dramatična, ta tragedija ni dosegla medijske odmevnosti legendarnega Titanika, ki je tri leta prej potonil pred ameriško obalo po trčenju z ledeno goro. Luzitanija je bila 30 metrov krajša od 270-metrskega Titanika, obe zgrajeni na Irskem bi danes veljali le za večji križarki. Luzitanija je v prvem razredu sprejela 563 potnikov, v drugem 464 in tretjem 1138 potnikov.

Prvega maja so Nemci v ameriških časnikih ob reklamnem oglasu za prečkanje Atlantika s čudežno ladjo Luzitanija objavili plačan oglas, ki se je glasil: »Pozor! Popotnike, ki se odpravljate prek oceana, bi radi spomnili, da so Nemčija in Velika Britanija z zavezniki v vojni, kar velja tudi za območje okoli britanskih otokov. Ladje pod britansko zastavo lahko postanejo žrtve naših napadov. Potujete na lastno odgovornost! Cesarska nemška ambasada, Washington D. C., 22. aprila 1915.«

Lahkomiselno kot pri Titaniku

Britanci in Američani se niso kaj veliko zmenili za morbidno opozorilo, tudi Luzitanija je namreč veljala za nepotopljivo. Kapitan Turner je opoldne 1. maja krenil iz New Yorka s 1258 potniki in 701 članom posadke na krovu. Prvi dnevi plovbe so minili brez posebnosti, vreme je bilo ugodno, ocean miren. Potovanje je prav dolgočasno, se je v brzojavki svojcem potožila potnica Dorothy Conner. Upala je, da bo doživela še kaj prav razburljivega.

Šestega maja je mogočni parnik dosegel vojno območje, kapitan je po radiu sicer prejel nujna svarila britanske admiralitete, ki pa mu je zamolčala, da so nemške podmornice samo v prvem tednu maja samo pred irsko obalo potopile kar 23 tovornih ladij. Tri je potopila podmornica U-20, ki ji je poveljeval kapetan Walther Schwieger. Ta je usodnega dne ob 13.20 v periskopu opazil obris Luzitanije, ob 14.10 je podmornica izstrelila torpedo – naredil je 18 kvadratnih metrov veliko luknjo v trebuh parnika, ta se je hitro nagnil.

Prestrašeni potniki so planili od kosila na krov, posadka pa jih je mirila, da poškodba ni tako nevarna, kot se zdi. Nemogoče je, da se Luzitanija potopi, je zatrjeval neki častnik, se je spominjala preživela potnica Ethel Lines. Po tragediji Titanika je bila Luzitanija sicer opremljena z dovolj rešilnimi čolni, a posadki jih je uspelo spustiti v morje le šest, saj je potop trajal komaj 18 minut. Dolgo je bilo slišati krike in klice na pomoč, prvi reševalci so kraj tragedije dosegli šele proti 18. uri, iz valov so potegnili 761 preživelih, utonilo je 1198 ljudi.

Kupil stoletno razbitino

Med žrtvami je bilo 128 ameriških državljanov, v ZDA in Angliji so pisali in govorili o največjem in najstrašnejšem zločinu v zgodovini, v Londonu so razdejali stanovanja in hiše nemških državljanov. Nemci so se izgovarjali, da se je tragedija zgodila pomotoma in da so jih Britanci z morsko blokado prisilili k takšnemu ravnanju. Trdili so, da je bila potniška ladja oborožena in naložena z orožjem, strelivom in eksplozivom. Pozneje so resda razkrili, da je bila na krovu vojna municija, ki so jo deklarirali za lovsko. Na ladji naj ne bilo kanadskih vojakov, kot so trdili Nemci.

Mednarodni protesti so bili tako ostri, da so Nemci do 1. februarja 1917 prenehali potapljati ladje, ob vnovičnem stopnjevanju napadov s podmornicami pa so Američani kmalu kot zavezniki vstopili v vojno, kar je spremenilo potek bojev.

Seveda ima tudi potop Luzitanije svojo teorijo zarote. V času potopa je bil prvi lord admiralitete Winston Churchill. Namerno naj bi jo pustil pluti v pogubo, da bi tako izzval Američane, da vstopijo v vojno. Dokazov za to niso nikoli našli, tovora niso povsem razkrili, tako je ostalo neodgovorjeno tudi vprašanje, kaj je sprožilo drugo eksplozijo po zadetku nemškega torpeda, o kateri so poročali preživeli. Odgovor želi stoletje po tragediji poiskati ameriški poslovnež Gregg Bemis, ki je kupil razbitino na dnu morja. Temeljito jo bodo raziskali potapljači. Časa ni veliko, saj trup neustavljivo razpada.