»Zofka, Zofka! Ne umri, imava otroke!«

Kako nelagoden občutek, ko tudi ob srečanju izbranih evropskih voditeljev v belgijskem Ypresu – uvodoma so se spomnili začetka prve svetovne vojne in zatem veselo mešetarili z jutrišnjo Evropo – mediji vse pogosteje vlečejo zlovešče vzporednice s poletjem 1914. Še velja, da je precej kaotično dejanje zvečine mladoletnih zanesenjakov spremenilo tok zgodovine: tik pred enajsto dopoldne sta po neuspelem bombnem napadu strela ob Miljacki v Sarajevu naznanila konec stare Evrope. Ne samo anektirana Bosna, vsa celina je bila v najlepšem poletju prikrit sod smodnika! Po enem mesecu zloveščega zatišja in vse glasnejšega hujskanja je štiriletna velika vojna terjala življenja deset milijonov vojakov in 13 milijonov civilistov.

So se tako močno sovražili narodi ali je šlo za obračun med vnukoma (nemški cesar in ruski car) angleške kraljice Viktorije? Avstro-Ogrska je ob današnjem avstrijskem in madžarskem ozemlju obsegala del Češke, Moravske, Poljske, Ukrajine, Romunije, Srbije, Bosno in Hercegovino, Hrvaško z Dalmacijo, Istro, Slovenijo s Primorjem in Trstom ter Južno Tirolsko. Pred tedni smo bili priča nepojmljivemu dogodku: ruski car Vladimir je priredil dva spektakla ob Črnem morju – zimsko olimpijsko pravljico in zavzetje Krima. Pred dnevi se je izobčenec na povabilo nevtralne Avstrije pojavil na Dunaju in mimo dogovora z EU podpisal nov plinski dogovor. Sinoči so na nostalgičnem Dunaju uprizorili peti ples lipicancev – Fete Imperial, danes na obletnico bodo Dunajski filharmoniki v zgodovinski stavbi ob Miljacki uprizorili Sarajevo Memorial – spominski koncert za Sarajevo. Ne bodo igrali valčkov in polk, pod taktirko Franza Welserja - Mösta so na sporedu bosanska himna, Haydnov cesarski kvartet (avstrijska imperialna himna), pa dela Schuberta, Berga, Brahmsa, Ravela in evropska himna iz Beethovnove 9. simfonije. Koncert je za veljake, raja ga lahko spremlja na velikih ekranih pred skupščino.

Terorist, junak ali žrtev?

Razdejana in še zmeraj ali vse bolj razklana BiH, ki so jo pred časom prizadele še silovite povodnji, si od avstrijske aneksije leta 1908 ni prav opomogla. Dežela je razbita in prepuščena na milost in nemilost lokalnim mogočnežem. Evropa Sarajevu letos ni namenila evropske kulturne prestolnice, si pa podaja vroč kostanj, Rusi, Nemci in Angleži preigravajo zlovešč scenarij. Predsednik Tomislav Nikolić je pred dnevi na beograjskem posvetu Srbi in prva svetovna vojna opozoril, da sta Balkan in Srbija ogrožena, zbrali so se veljaki do patriarha Irineja, kot vsa Evropa je Balkan leglo novega nacionalizma. Srbe je razburil zakasneli prevod knjige cambriškega profesorja Christopherja Clarka o tajni organizaciji Črna roka. Je bila Srbija (so)kriva za veliko vojno, ki je sledila balkanskemu klanju? Je bil Gavrilo Princip terorist, junak in žrtev? Je bila takratna Srbija demokratična, Avstrija pa srednjeveški kolonizator? Mlada Bosna se je borila za svobodo in Princip je bil kot Mandela, so prepričani na slavju ob otvoritvi Andrićgrada, ki je nastajal na pobudo režiserja Emirja Kusturice, a ne sledi nobelovcu. Srbi nosijo zgodovino v možganih, srcu, genih in kosteh.

Naročniki s cesarskega Dunaja?

Sarajevski atentat 28. junija 1914 je pokosil cesarjevega nečaka in prestolonaslednika, nadvojvodo Franca Ferdinanda (FF), ter njegovo ženo, hohenberško vojvodinjo Sophie Chotek. Pokončal ju je študent srbskega rodu Princip. Sledila je julijska kriza, ki je pripeljala do prve svetovne vojne. Prestolonaslednik se je bil tik pred srečanjem z nemškim cesarjem Wilhelmom II. podal v Sarajevo, da bi spremljal konec manevrov XV. in XVI. korpusa v anektirani Bosni, povabil ga je bosansko-hercegovski upravnik (slovenskih prednikov) Oskar Potiorek. Atentator je napad načrtoval že od marca, saj ni bilo zanesljivih podatkov, kdaj se bo FF pojavil v nemirni, od 1908 anektirani krajini. Je bilo sovpadanje dneva vidovdanske vstaje in 525. obletnice bitke na Kosovem polju naključje? Še danes so mnogi prepričani, da je šlo za izzvan, nameščen atentat, naročniki pa so domnevno sedeli na Dunaju, morda še v Berlinu. Že leta 1910 je poskušal neki študent v Sarajevu ubiti cesarja, a se ga je usmilil in ob odprtju skupščine streljal na guvernerja ter se sam ustrelil v glavo. Postal je Principov vzornik. Svaril je bilo veliko, a zaupali so bogu. Dunajski par je stanoval v termah v Ilidži, z vlakom se je pripeljal v Sarajevo. Uradno je za varnost skrbelo samo 40 policistov, kolona je obsegala šest vozil, v prvem sta bila župan in šef policije, v drugem FF z ženo in Potiorek.

Precej naključij in improvizacije

Ob desetih so prispeli do mesta prvega atentata, voznik je pospešil, FF je dvignil roko, da bi zaščitil ženo, bomba se je odbila od njegove roke, eksplodirala je tik pred tretjim vozilom. Poškodovala je častnika in nekaj ducatov gledalcev. Atentator je pogoltnil ciankalij in skočil v reko, a strup ni deloval, reka je bila preplitva in so ga ujeli. Princip je poniknil v množici in sedel v kavarno. FF je ukazal nadaljevanje vožnje: iz rotovža je hotel v bolnišnico na drugem koncu mesta, pri prehodu reke pa se je voznik zmotil in vložil vzvratno prestavo, avto je obstal in izgubili so nekaj minut prav na kraju, kjer je Princip sedel v kavarni. Skočil je do avta in z nekaj metrov sprožil usodna strela. Prva krogla se je odbila in zadela vojvodinjo v trebuh. FF je zakričal: »Zofka, Zofka! Ne umri, imava otroke!« Drugi strel je zadel FF v vrat in poškodoval veno in sapnik. Tudi Princip je pogoltnil ciankalij, a ga je izbruhal. Poskušal se je ustreliti, pa ga je množica zgrabila. Avto je odpeljal v Potiorekovo rezidenco, kjer je FF izkrvavel. Trupli so položili na začasne pare, hiteli so do morja in z bojno ladjo Viribus Unitis krsti prepeljali v Trst, od tam pa z vlakom na Dunaj. Tretjega julija je bilo uradno slovo v grajski kapeli, naslednjo noč so krsti prepeljali v Pöchlarn in ju naslednjega dne spustili v grobnico.

Večina končala v Theresienstadtu

Atentat ni sprožil žalovanja, na Dunaju in v Budimpešti je bilo več veselja kot žalosti, na dvoru pa še niso verjeli v srbsko sodelovanje. Triindvajsetega julija je sledil 48-urni avstrijski ultimat, dan zatem so Srbijo podprli Rusi. Beograd je večino ultimata sprejel, zavrnil je le sokrivdo za atentat. Tri dni po izteku ultimata je Avstro-Ogrska Srbiji napovedala vojno, prva svetovna vojna se je začela mesec dni po atentatu, 28. julija 1914. V Sarajevu so prijeli vse atentatorje, ki so sprva molčali, potem pa na Principovo pobudo dejanje priznali, 25 obtoženim so za veleizdajo sodili med 12. in 23. oktobrom, vsi so zanikali povezavo s Srbijo, tri polnoletne (Danila Ilića, Miška Jovanoviča in Veljka Čubrilovića) so 2. februarja 1915 usmrtili z obešanjem v sarajevski vojašnici. Na smrt bolnega Nedeljka Čabrinovića je v kaznilnici v Theresienstadtu konec leta 1915 obiskal pisatelj Franz Werfel, imel ga je za usodnega človeka naveze. Eden od atentatorjev je postal vodja muzeja ob Miljacki, Čubrilovićev brat Vaso je končal študij zgodovine, ob razpadu cesarstva je bil prost, postal je univerzitetni profesor, maršal Tito ga je imenoval za gozdarskega ministra v Jugoslaviji. Gavrilu Principu je bilo žal za smrt prestolonaslednikove češke žene, saj je bil strel namenjen Piotoreku. Ob koncu vojne je umrl za tuberkulozo v Theresienstadtu.