Arheologi so v osrednji Italiji v bližini Lucce našli človeška zoba, stara približno 13.000 let, na katerih so vidne sledi primitivnih zobozdravstvenih posegov, vsak ima nenaravno odprtino, ki sega globoko v notranjost zobne pulpe.
Poseg je moral biti za posameznika zelo boleč, ledenodobni jamski zobozdravnik si je najbrž pomagal z ostrim kamenčkom, da je odstranil obolelo tkivo, luknjo pa zapolnil s snovjo, podobno katranu, bitumnom.
Sekalca naj bi pripadala človeku, ki je živel v mlajšem paleolitiku, o njem pa za zdaj vedo le to, da je bil starejši.
Stephano Benazzi z bolonjske univerze je pojasnil, da so med podrobnejšim pregledom z mikroskopom ugotovili, da imata najdbi na notranji strani sklenine drobne praske, ki ne morejo biti posledica žvečenja, ampak so nastale zaradi drgnjenja z ostrim kamnom, najbrž so tako odstranjevali propadajoči del zoba. Vanj so nato natlačili smolo, rastlinska vlakna in nekaj, za kar predvidevajo, da so bili lasje. »Bitumen so najbrž dodali za blaženje bolečine in da se hrana potlej ni nabirala v votlem zobu,« je dejal. S takšno razlago se strinja avstralski arheolog Claudio Tuniz in navaja, da je imel podobno vlogo tisočletja pozneje čebelji vosek.
To dokazuje, da so se popravil zob lotevali veliko prej, preden smo začeli uživati žitarice, ki so jih sicer krivili za hiter porast bolezni zob. V obdobju, v katerem je živel lastnik zdaj najdenih zob, je današnja Evropa doživljala velike kulturne spremembe, sem so prišli prebivalci z Bližnjega vzhoda ter s sabo morda prinesli nove vrste hrane, ki je vodila v več piškavih zob. »Sprememba v prehrani in pojav kariesa sta narekovala potrebo po zobozdravstvu,« je povedal Benazzi.
Raziskovalci sklepajo, da je bilo zobozdravstvo, vključno z nekakšnim vrtanjem in polnjenjem zob, v ledeni dobi precej razširjeno. »Videti je, da so temeljne predstave o biomedicinskem znanju in praksa obstajale že veliko pred socioekonomskimi spremembami, povezanimi s prehodom na predelavo hrane v neolitiku.«
