NEW YORK – »Če imam srečo in sanjam, da ponovno živim v toplem domu, se počutim sproščeno, kot da sem na nebu,« pravi 66-letna brezdomka iz ZDA. Nekoč je imela vse, danes živi na ulici. Nikoli si ni mislila, da bo starost preživljala v težki revščini, piše Vox.
To je njena zgodba:
Okoli 4.30, ko preostanek sveta še spi, se prebudim in se odpravim naokrog pod okriljem mraka. Spim na krajih, kjer imajo posajenih nekaj dreves, ali pa na parkiriščih bolnišnic in cerkva. Vedno obstaja nevarnost, da me nekdo vidi in pokliče policijo. Vesela sem, če odspim šest ur. Počutim se omamljeno, nimam moči ali energije, noge in roke imam otečene. Vsako jutro imam občutek, kot da bi me povozil tovornjak. Težko je, če si star 66 let in nimaš lastnega doma. Nikoli si nisem mislila, da bom na stare dni živela v avtu. Večino svojega življenja sem imela streho nad glavo, hrano na mizi, stalno službo novinarke in pisateljice. Odraščala sem v družini srednjega razreda v New Yorku. Imela sem možnost živeti lepo, potovati po svetu ... Končala sem fakulteto.
A moje življenje je začelo razpadati v mojih štiridesetih letih. Ločila sem se, trije člani družine so umrli ... Izgubila sem vse, zbolela za fibromialgijo (bolezen, za katero je značilna široko razširjena, kronična bolečina v mišicah in kitah, op. p). Prišla je recesija. Prej sem delala kot pisec, urednik, vodja službe za stike z javnostjo, a vsi ti honorarji so se hitro začeli zmanjševati. Poslala sem na stotine življenjepisov, da bi našla stalen posel. Pri 62 sem odšla v zgodnjo upokojitev, a ta mi ni omogočala dostojnega življenja. Odselila sem se v neko poceni stanovanje. Da bi zmanjšala stroške, sem si našla še sostanovalca, žal pijanca in nasilneža. Bilo je grozno, zato sem odšla. Dve leti kasneje živim v svojem avtu in poskušam najti dom, toda najemnine niso majhne. Dobim mesečne bone za hrano, a mi zadostujejo le za teden dni. Revščina je pustila pečat tudi na mojem zdravju. Zadnje leto sem bila kar 13-krat v bolnišnici. Imela sem operacijo dojke, saj so mi diagnosticirali raka.
Življenje brezdomca je osamljeno, ljudje pridejo in gredo. Moj psiček je zdaj zame najvažnejši na svetu, vedno mi stoji ob strani. Je razlog, da zjutraj vstanem. Življenje je postalo ena sama borba. Včasih se prebudim sredi noči in razmišljam, ali bom sploh preživela. Kako dolgo še lahko zdržim brez službe, denarja, doma ...
Včasih se usedem na plažo in gledam valove. Poskusim se spomniti, kaj je bistveno v življenju, koliko čudovitih in dobrih ljudi nas je še na svetu. Obujam vse čudovite spomine iz nekdanjih, lepših časov. Če imam srečo in sanjam, da ponovno živim v toplem domu, se počutim sproščeno, kot da sem na nebu.
