SVETOVNI POPOTNIK

Zimski dom celjske družine je Šrilanka

Objavljeno 28. marec 2013 16.28 | Posodobljeno 28. marec 2013 16.28 | Piše: Manca Čujež

Neutrudno sonce, kilometrske peščene plaže, sočno tropsko sadje, prijazni domačini in neskončno možnosti za avanture so peterici Celjanov pomagali ustvariti domačnost v šrilanški Bentoti.

Pod nepozabno slonjo prho. Foto: osebni arhiv

»Zaradi narave našega dela imamo čez zimo ogromno prostega časa in želeli smo ga kar se da produktivno in zabavno izkoristiti. Ideja, da bo naš novi dom ravno Šrilanka, je bila povsem naključna oziroma posledica Sebastjanovega ljubiteljskega gledanja programa Discovery. Že dan po oddaji, ki je govorila o Šrilanki, me je Sebastjan ves navdušen poklical in predlagal, naj bo naša naslednja avantura na Šrilanki. Takoj sem se strinjala, čeprav o državici sredi Indijskega oceana nisem vedela skoraj ničesar. Vse, kar smo si vsi skupaj želeli, je bilo, da gremo novim dogodivščinam naproti in da nam bo toplo. Tako je že naslednji mesec Sebastjan odpotoval na Šrilanko v izvidnico in nam poiskal lepo hišico ob obali, ki je pozneje postala naš drugi dom,« Katja ubesedi naključje, ki to v resnici ni bilo, saj je bila dopolnitev njihove siceršnje turistične dejavnosti ob Soči skrbno načrtovana.

Dve leti zapored v nadomestno domače gnezdo

Bentota 70 kilometrov južneje od šrilanške prestolnice Kolombo je tako za peterico Celjanov – Katjo Simončič, Matica Leskoška, njuna malčka Kajo in Nika ter Sebastjana Lubeja – dve leti zapored za nekaj zimskih mesecev postala nadomestno domače gnezdo. Območje je dom vrste prestižnih hotelov, vmes pa se najde prgišče prenočišč za plitvejše žepe, kot je bila tudi »celjska« Mihin Villa. Le streljaj oddaljena od Indijskega oceana je privabljala goste s prav vseh koncev sveta in številne Slovence, saj se je znova izkazalo, da »te nobena brošura ne navduši tako kot prijatelj«, kot poudarja Matic. Sonce, pesek in deskanje so turistični magneti zlato rumenih peščenih prostranstev Bentote, ki so v primerjavi s plažami v južneje ležeči Hikkaduwi ali z vso južno obalo Šrilanke precej manj obiskana in postrežejo s skoraj neomejenim raztežajem plažne spokojnosti. Po decembrskem izteku pogodbe za Mihin Villo so si tudi Celjani zaželeli spremembo in so se, navdušeni deskarji na valovih, za tri avanturistične mesece preselili v deskarski paradiž Hikkaduwa, v začetku marca pa so se že vrnili na sončno stran Alp. A ne za dolgo v domače Celje, saj bodo pozno pomlad in celotno poletje znova preživeli v svoji poletni rezidenci ob Soči, v Eko kampu Korita, prvem ekološkem kampu v Sloveniji, katerega gonilno kolesje so ravno Matic, Katja in Sebastjan iz Adrenalinčka, organizacije, ki se ukvarja z razvijanjem aktivnega in ekološkega turizma v Sloveniji in tujini.

Najmlajša s široko odprtimi očmi in srci spoznavata svet okrog

Ob smaragdni lepotici se domače počutita tudi triletna Kaja in petletni Nik, ki vsepovsod – pa naj bo v Sloveniji, Šrilanki ali na Tenerifu, kamor so se prav tako za krajši čas preselili pred leti – s široko odprtimi očmi in srci spoznavata svet okrog sebe. Domačini na Šrilanki so se izkazali kot zelo gostoljubni, prijazni in odprti ljudje, tako da so Slovenci hitro stkali prijateljske vezi z njimi in pridobili celo nekaj iskrenih prijateljev, s katerimi so si medsebojno pomagali, se družili in spoznavali različnosti in prelesti dveh povsem drugačnih kultur. 
»Nik in Kaja sta na Šrilanki zelo uživala. Naučila sta se deskati na valovih, jezdila sta slone, spoznala, iz česa se prideluje guma, kje rastejo banane in kokos, ogledala sta si nasade ananasa, veliko sta se naučila o želvah, pomagala sta tudi pri izpustu mladih želvic v morje, spoznavala sta novo sadje in zelenjavo, kulinariko na splošno in še bi lahko naštevala,« doživetja na življenjski ogrlici predšolskih nadobudnežev naniza njuna mama in doda, da njihov nomadski način življenja osebnostno kleše odraščajoča otroka: »Naš način življenja nedvomno vpliva na njun razvoj in osebnost. Težko omenim točno določene prednosti ali slabosti, saj mislim, da se bo to pokazalo v prihodnosti. Nedvomno pa spoznavanje novih krajev, ljudi in njihove kulture daje otrokoma razgledanost, znanje in izkušnje, ki jih ni mogoče pridobiti v še tako dobri šoli in jim bodo v prihodnosti zagotovo v veliko pomoč.«
 

Deli s prijatelji