Nedaleč od Jangona, proti vzhodu, naju je z možem čakala peturna vožnja z avtomobilom. Kot zanimivost: vozijo po desni strani in na desni imajo tudi volan, le novejši avtomobili, ki so redki, jih imajo na levi. Vsak obisk Mjanamra pa ni popoln brez ogleda prelepe pagode Kjaiktijo, enega od najsvetejših krajev dežele, ki se bohoti na hribu na nadmorski višini 1100 metrov. Ob vznožju gore v kampu Kinpun sva prestopila v razmajan (pre)natrpan tovornjak in si sedišče in prostor delila še s 50 domačini. Po približno pol ure divje vožnje po ostrih ovinkih in strmem klancu sva vsa prašna prispela do naslednjega tabora, ki je na polovici poti do vrha. Pred nama je bilo še za 60 minut vzpona.
Ker sem bila od celodnevne vožnje in vročine s soparo že pošteno utrujena, sem se odločila, da si prihranim napor in za vzpon najamem štiri prijazne domačine, ki so me na dveh bambusovih palicah in lesenem stolu v samo 35 minutah ponesli na vrh. Počutila sem se kot budistična Kleopatra. Na vrhu pa sva bila nagrajena s fantastičnim pogledom. Znova in znova z zlatimi lističi prekrita Zlata skala in pagoda Kjaiktijo. Lepljenje je dovoljeno samo moškim, medtem ko ženske lahko skalo opazujemo nekoliko bolj od daleč in se je ne smemo dotikati. Legenda pravi, da naj bi jo v takšnem ravnotežju držal le en las Bude v pagodi. Prizor vzbuja občutek, kot da bo skala v vsakem trenutku padla v globino. V sončnem zahodu sva uživala z mnogo romarji, med dišečimi kadili in ob cingljanju zvončkov ter šepetanju molitev. Zlata skala je zasijala v popolnoma novih odtenkih.
Samsara,
kolo življenja
Bagan je za mnoge najlepše mesto v Aziji, nekoč je bilo v tej stepski pokrajini ob reki Iravadi 13.000 templjev in pagod, danes je ohranjenih čez 2000. Nekatere so bile porušene med boji, druge je odnesla reka ali pa jih je porušil potres 1975.
Ustavila sva se na lokalni tržnici. Večina prodajalk je žensk, ki so glasno barantale za ceno slastnih banan, dišečih rož, riža in nam nepoznane zelenjave. Na lesenih mizah so ponujali posušene in sveže ribe, obkrožene z muhami, meso, jajca. Ni manjkalo niti blaga za moški longi in ženska krila. Dan sva preživela med stenami pagod, templjev, ob kipcih Bude – sedeči, ležeči, stoječi, nasmejani in resni, iz brona, marmorja ali opeke – ter odkrivala ta budistični biser. Ogledala sva si tudi stupo Švezigon, tempelj Ananda, ki bi naj bil najlepši v Baganu, tempelj Thatbjinju pa celo najvišji. Z vrha stupe Šve San Dav, visoko nad mestom, sva ujela razgled na še preostale neštete pagode, nekatere njihove zlate konice pa so se bleščale v zadnjih sončnih žarkih. Uživala sva v popolni tišini, slišati je bilo samo nekaj volovskih vpreg, koles in zvončkov. Sredi te lepote je bilo le nekaj turistov in domačinov. Zlahka sva začutila harmonijo med naravo in človekom ter se zavedla, da se samsara, kolo življenja, nenehno vrti.
Ob poslavljanju od Mjanmara sem prepričana, da tudi največji in zapriseženi ateist v tej deželi začuti globino in pomen budizma ter skrivnosti življenja.
