Zemeljski magnetni plašč vse bolj zbegan

Pogorišča in vročina prek 40 in 50 stopinj v Avstraliji, debeli nanosi snega v jugovzhodnem Sredozemlju, tudi na egejskih otokih, Anglija pod vodo … Ti in drugi vse pogostejši skrajni vremenski pojavi nas navdajajo z nelagodjem in skrbjo, da se spremembe dogajajo hitreje in verjetno usodneje, kot smo mislili in verjeli.

Z naraščanjem anomalij se množijo teorije o njihovih vzrokih in nadaljuje se prepir o kokoši in jajcu: so spremembe posledica naravnih dogajanj in vesoljskih ciklov, koliko jih je pospešil človek z industrijsko revolucijo? Japonska raziskovalka Ikuko Kitaba s skupino z univerze Kobe pravi, da ima odločilen vpliv še vse bolj zbegan zemeljski magnetni plašč. Dokaze išče v sedimentih morskega zaliva pri Osaki. Sledi tezi, da ob spremembah magnetnih tečajev temperature na Zemlji upadajo, kar potrjuje tudi 5000 let (!) trajajoča nenadna ohladitev pred dobrim milijonom let na vrhuncu toplega obdobja med ledenima dobama.

Podobno se je ponovilo pred okoli 783.000 leti, ko je povprečna temperatura na planetu padla za tri stopinje. Tudi na osnovi tega so dolgo sklepali, da se magnetna tečaja menjujeta na slabih milijon let. Zdi se malo, a je imelo velike posledice. Kot odprta knjiga na te spremembe kažejo naložene plasti usedlin na vseh celinah, posebno zanimivo je japonsko območje. A kako pojasniti, da se globalno Zemlja le še segreva?

Zakaj je nihala cena žita?

Mlada Japonka je presenečena, da je poskrbela za tako razgreto razpravo v večni dilemi, ali ob človeku povzroča podnebne spremembe bolj kemija s toplogrednimi plini ali fizika z utečeno – človeku se zdi večno nebeško mehaniko? Ta vesoljska mehanika uravnava tudi ledene dobe in topla obdobja, pri tem sta zelo pomembni oddaljenost in lega modrega planeta glede na Sonce. Količina Sončeve energije, ki dospe do nas, je med drugim odvisna od naklona zemeljske osi in številnih drugih sovpadanj.

Temu večnemu toku se je čudil mladi, od tržaške burje pretreseni pisatelj James Joyce, ki zagotovo še ni čutil vse pogostejših ekstremnih pojavov, marveč je z občudovanjem zrl v večni nočni nebeški svod. Da ob tisočletnih ciklusih obstajajo nepredvidljive spremembe, ki jih verjetno povzročata vesoljska oziroma zemeljska kemija in mehanika v prepletu, je davnega leta 1601 slutil njegov rojak, otoški astronom William Herschel. Možak je postavil nenavadno teorijo: ugotovil je, da je cena žita v Angliji odvisna od peg na Soncu. Ko jih je veliko, je nižja, ko jih je malo, kar pomeni, da je Sonce manj močno, pa se cena dvigne. Nesrečnik je požel zgolj norčevanje, ko pa je bilo med letoma 1645 in 1715 površje Sonca povsem brez peg in se je zgodilo mrzlo obdobje, poimenovano kar mala ledena doba, so brihtne glave začele tuhtati o povezanosti teh pojavov. Dognali so, da so spremembe na Soncu vendarle premajhne, da mora obstajati še kaj.

Uganka zemeljskega magnetnega polja

Šele leta 1997 je danski fizik Henrik Svensmark, ki se je podrobneje posvetil vesoljskemu sevanju, razkril, ugotovil, da so verjetno v igri njeni s presežno energijo nabiti delčki, ki nastajajo ob eksplozijah supernov in podobnih pojavih. Večino jih prestrežeta zemeljski magnetni ščit in veter – delčki, ki jih Sonce z različno močjo oddaja. Ko je Sončeva dejavnost oslabljena, prodre kozmično sevanje v našo atmosfero, kjer v trkih z molekulami ustvarja drobna kristalna zrnca in s tem povečano oblačnost. Ta odbija svetlobo nazaj v vesolje, na modrem planetu se podnebje ohlaja.

Japonci so se osredinili na zemeljsko magnetno polje in odkrili, da se menjuje pogosteje in hitreje, tudi selitev magnetnih poteka veliko hitreje, kot domnevamo. Ob prehodu magnetno polje oslabi tudi do 40 odstotkov, za prav toliko se poveča vdor kozmičnega sevanja. Je za segrevanje podnebja torej res kriv predvsem človek? Z oblaki so se ukvarjali tudi v trkalniku Cern blizu Ženeve. V eksperimentu CLOUD (kar pomeni oblak in je kratica za Cosmics Leaving Outdoor Droplets) so drveče protone usmerjali v komoro z zrakom in opazovali nastajanje pare, žveplovega dioksida, ozona itd. Med poskusi leta 2011 so se dejansko oblikovali delčki, ki bi lahko tvorili oblake.