Zapor San Pedro je največji – in najzloglasnejši – v La Pazu v Boliviji. Ima okoli 1500 zapornikov, a to ni to, kar ga dela posebnega.
Je pravo mesto v malem – prestopniki imajo trgovine, tržnico, restavracije, frizerske salone, igrišče za otroke, celo hotel. In – nič paznikov. Presenetil nas je že norveški zapor na otoku Bastoy, kjer je za nastanitev poskrbljeno kot v hotelu, kaznjenci se lahko svobodno sprehajajo okoli in se vključujejo v različne športne ter druge dejavnosti, med drugim lahko smučajo in igrajo tenis. A zapor v La Pazu ga prekaša v vseh pogledih, saj je pravo mestece, kjer lahko kaznjenci živijo s svojimi družinami – predvsem zato, ker te same ne bi mogle preživeti –, lahko si kupijo, kar jim srce poželi, ne da bi jih nadzirali pazniki. Je to sploh še zapor? Gotovo je ena od najbolj bizarnih turističnih zanimivosti na svetu.
Turistična ponudba
Znotraj velikega kompleksa ni paznikov, ni rešetk na oknih celic, zaporniki imajo relativno svobodo, policija se ne vtika v afere, ki se zgodijo znotraj celic – teh namreč sploh ne potrebujejo, saj težave, ki nastanejo, rešujejo drugače – z demokratično izvoljenimi predstavniki. Fascinantna je tudi organizacija gospodarstva. Državni skladi kaznjencem priskrbijo le osnovno hrano, sicer pa si morajo denar za preživetje prislužiti sami.
Za ustvarjanje prihodka opravljajo skoraj toliko raznolikih dejavnosti, kot jih ima vsa država! Vodijo trgovine, izdelujejo najrazličnejše izdelke, med drugim lesene božične igrače, pečejo kruh, vodijo restavracije, perejo perilo, vzdržujejo savne, ki so jih postavili sami, opravljajo delo varnostnikov, ki skrbijo za red, imajo celo trgovino, v kateri prodajajo orodje, predvsem žage za kovino... Skratka, gospodarstvo vsekakor poteka nadvse uspešno.
Zapor je razdeljen na osem delov, ki delujejo kot nekakšna predmestja. Zaporniki si lahko kupijo boljšo, luksuznejšo celico, sicer so obsojeni na bivanje v zanikrnih, zadušljivih in vlažnih skupinskih spalnicah. Za boljši bivalni prostor morajo odšteti od 200 dolarjev naprej. Za vsak dan v tednu imajo določeno, kateri bo opravljal določene obveznosti, če jim to ni všeč, lahko dejavnost zamenjajo – a za to morajo seveda plačati. Zanimiv je iniciacijski obred. Vsakega novopečenega prestopnika ob treh popoldne potopijo v ledeno mrzlo vodo v bazenu. Navzoči so vsi zaporniki z družinami, vzdušje pa je takšno, kot da bi obiskali karneval! Bazen sredi dvorišča je bil včasih namenjen le za kruto kaznovanje; predvsem posiljevalce in pedofile so potopili, mučili in nato ubili. Zdaj se je kazen precej omilila – tovrstni zaporniki so od preostalih delno ločeni in večinoma delajo v kuhinji, ki pa ni izolirana. To je ena od temnejših plati zapora, seveda pa se v zaporniški državi v malem skrivajo številni mračni spomini in seveda žgoči opomini za vse prebivalce.
Droga v hrani
Neki zapornik, ki je vodnik po zaporu za turiste, je nekoč zaupal, da je prepričan, da jih oblasti vsak dan omamljajo z drogo, ki je diskretno dodana hrani – da se zmanjšujejo nemiri, nasilje ter da so bolj krotki in delavni. Pravi, da ga najbolj begajo dolgoročni učinki drog – sicer se veseli izpusta, a se boji, koliko so mamila načela njegove umske sposobnosti.
Vse le ni tako idealno, kot se zdi na prvi pogled, sicer pa je to kljub vsemu še vedno zapor – niti najboljša organizacija ne more nadomestiti človekove svobode. Nekoč je 16 zapornikov poskušalo pobegniti. Izkopali so si rov, ampak nikoli niso okusili slasti prostosti. Podvig jim ni uspel, hladnokrvno so jih zabetonirali v njihove celice ...
Demokracija sredi človeške džungle?
Večina držav po svetu ima sistem, kjer je v zaporih vse zastonj – prehrana, posteljnina, stabilna namestitev... V La Pazu pa mora vsakdo trdo delati za preživetje. Ampak ne gre le za preživetje. Gre za dobro strukturirano organizacijo z razvejenim gospodarstvom, izvoljenimi voditelji, zaračunavanjem davkov in ne nazadnje zagotavljanjem večje populacije. Učinkovitost tega svojevrstnega modela pa dosegajo z dokaj uglednim življenjskim standardom in celo pravim luksuzom, o čemer pričata že finski savni.
Zapor je postal prava turistična zanimivost, kamor se zgrinjajo množice popotnikov, ki lahko prespijo v hotelu v zaporu, se pogovarjajo z zaporniki, med katerimi je navsezadnje gotovo veliko takšnih, ki si sploh ne bi mogli zamisliti udobnejšega življenja. Za vstop na območje zapora si moral včasih pri vratih predložiti potni list, danes baje še tega ni treba več. Za ogled boste morali odšteti 50 dolarjev in še dodatnih pet, da lahko s sabo vzamete fotoaparat. Kljub nekakšni demokratičnosti – ali vsaj njenemu videzu – je marsikateri popotnik, ki ga je pot zanesla tja, dejal, da je bila atmosfera takšna, da bi jo lahko rezal z nožem. In lahko sklenemo – da, to je še vedno zapor. Najbolj radovedni pa se prepričajte sami.