Žalosten, a še vedno poln upanja

Sirski begunec, ki ga je skupaj z otrokom spotaknila madžarska snemalka, po več kot enem letu po prihodu v Španijo še vedno čaka na ženo in hčer, ki sta še v Turčiji. Zaradi slabega znanja španščine je Osama Alabed Mohsen, ki je bil nekoč nogometni trener sirskega prvoligaša Al Fotuwa, v Španiji izgubil službo v nogometni šoli. Zdaj resno razmišlja o odhodu iz Španije.

Snemalka Petra Laszlo je s svojim dejanjem septembra lani povzročila zgražanje medijev in javnosti po vsej Evropi, potem ko je televizijski posnetek jasno pokazal, kako je blizu meje s Srbijo spotaknila bežečega Mohsena z otrokom v naročju in brcnila še nekega drugega otroka. Madžarsko sodišče jo je pred dnevi obsodilo na triletno pogojno kazen zaradi neprimernega vedenja. Sodnik je zavrnil argumente njenega odvetnika, češ da se je hotela le zaščititi.

V skrbeh za prihodnost

Mohsen o Laszlovi ne govori, pove le to, da je že zdavnaj pozabil nanjo. »Skrbeti moram za prihodnost svoje družine – nimam časa za novinarko,« je v polomljeni španščini povedal novinarjem, ki so ga obiskali v dvosobnem stanovanju v Getafeju, mestu na obrobju Madrida. »Žalosten sem, a še vedno poln upanja,« pravi 52-letni Mohsen: »Tukaj sem s tremi sinovi, a najmlajši potrebuje mamo.« Devetletni Zaid je tisti otrok, ki ga je držal v rokah, ko je bežal čez mejo. Z njima je bil tudi 17-letni Mohamed, medtem ko je 19-letni Almohaned v Španijo prišel konec lanskega leta.

A Mohsenova žena in 15-letna hči sta še vedno v Turčiji. Čeprav sta dobili vizum za vstop v Španijo, jima turške oblasti še vedno niso dovolile oditi. Zeid pravi, da vsak dan govori z mamo po telefonu. V popolni španščini pove, da se rad igra z novim sosedom Alexom, in s ponosom pokaže fotoalbum svojega srečanja z nogometnim zvezdnikom Cristianom Ronaldom, od katerega je dobil žogo z avtogramom.

Ko je direktor španske šole za usposabljanje nogometnih trenerjev Cenafe videl, kaj se je zgodilo Mohsenu, mu je ponudil službo. A ker Mohsen zna le malo angleško, španščina pa mu nikakor ne gre, mu pri Cenafeju po enem letu niso podaljšali pogodbe. Šola mu sicer še vedno plačuje najemnino. »Ne bomo ga vrgli na cesto,« pravi direktor Cenafeja Miguel Angel Galan. »Če se bo naučil špansko, se lahko kadar koli vrne v službo.«

Mohsen, ki poleg arabščine zna tudi nemško, pravi, da obiskuje tečaj španščine, a da resno razmišlja o selitvi v Nemčijo ali na Nizozemsko. »Če ne bom naše službe, se bom preselil. In ko bo moja družina spet skupaj, bo vse lažje,« je prepričan Mohsen, ki 84-letni materi, ki je ostala v Damasku, še vedno pošilja denar, kadar le zmore.