To je zgodba o zakladu, ki je, obstaja. Eden največjih poznavalcev je celo izjavil, da je to »zaklad, kot ga še ni bilo«. Kljub temu še danes, nekaj desetletij potem, ko se je pojavil na trgu, na dražbi, na sodišču, v spor so bile vpletene tri države, ne vemo, kje so ga našli, izkopali. Kar je kar absurdno za nekaj, kar je po nekaterih ocenah vredno 50 milijonov britanskih funtov.
Gre za Seusov zaklad. Tako so, najbrž po enem od že zdavnaj mrtvih lastnikov, imenovali komplet 14 srebrnih posod iz obdobja pozne antike, natančneje iz 4. stoletja. Posodje naj bi bilo najlepše in najbolj dragoceno, kar so jih našli iz časov ne ravno siromašnega rimskega imperija. Skupna teža srebrnih posod je 66,5 kilograma, na velikem pladnju, ki tehta 12 kilogramov, je zapisano ime Seus, po čemer so sklepali, da se je tako ovekovečil lastnik.
Srebrni cirkus se je začel, ko je na začetku devetdesetih let skrivnostno in dragoceno zbirko njen lastnik, Anglež Spencer Douglas David, sedmi markiz Northampton, hotel prodati muzeju Getty v Los Angelesu. Gospod je eden najbogatejših podanikov kraljice Elizabete II., vendar ne z gotovino, ampak z nizom posestev in graščin, ki jih njegovo lordstvo nima s čim vzdrževati. Northampton je zbirko v meglenih, pravno ohlapnih okoliščinah kupil v osemdesetih letih od nekega mednarodnega starinarja, po izvoru Hrvata. Ko je markiz začel zaklad ponujati v odkup zbirateljem in muzejem, je eden od natančnejših kustosov ugotovil, da je dokumentacija o izvoru srebrnine falsifikat, posodje so po teh papirjih našli v politično in sicer zmedenem Libanonu.
Vendar se je Anglež znašel, izvor zaklada, to je pogoj za kakršno koli prodajo, je poskušal odkriti in prikriti po drugi poti. Prebrisano je med štirinajstimi izbral en kos in o najdbi obvestil vse države, katerih ozemlje je bilo nekoč v sklopu rimskega imperija. Takrat sta na sceno uradno prikorakali Madžarska in Hrvaška. Prva s trditvijo, da zaklad izvira iz okolice Balatona, Blatnega jezera, kar da potrjuje napis na eni od posod, namreč Pelso, starodavno ime za to vodo. Hrvaška je pribijala, da je Seusov zaklad najden pri Barbarigi v Istri. Pred sodiščem v New Yorku se je začel proces, Hrvaška in Madžarska sta seveda terjali srebro zase, lord oziroma markiz pa tudi. Sodnica je na koncu razsodila, da madžarski in hrvaški dokazi o tem, da je zaklad najden pri Balatonu oziroma v Istri, niso dovolj čvrsti, za Northamptona pa je povedala, da o libanonskem ponarejanju očitno ni nič vedel in da je zaklad kupil v dobri veri. In da je njegov.
Markiz je za posodje plačal 14 milijonov funtov, tisti, ki ga ne marajo, pa so pripovedovali, da kakšen milijon tudi za ničvredne libanonske kakor papirje o izvoru. Med sojenjem, bilo je v času razpadanja Juge, si je sodnica dovolila tudi za primer popolnoma neumestno pripombo, da so to tisti Hrvatje, ki pobijajo Srbe.
Tako Hrvaška kot tudi Madžarska sta boj za srebro nadaljevali, naši sosedje so zagnali vik in krik, na čelo hrvaških dokazovanj, da je Seusaov zaklad najden v Barbarigi, je stopila danes že pokojna Vesna Girardi - Jukič, med drugim hrvaška veleposlanica pri Unescu. Pravzaprav si je s srebrom naredila politično kariero. Vendar je ta balon čez čas uplahnil, skoraj uradno hrvaško stališče je zlagoma postala trditev, da pravzaprav ni pravih dokazov o hrvaškem izvoru zaklada, kar v prevodu pomeni, da torej ni bil najden pri Barbarigi.
Madžari so vztrajali in dokazovali še naprej, tudi z imeni, kdo ga je našel in potem zaradi tega umrl. In ne samo z njim. Tudi temelje rimske hiše, kjer naj bi bilo srebro zakopano in čez 1600 let izkopano, so odkrili. Ni pomagalo. Srebro je ostalo pri markizu. Izvedelo se je tudi, da je tisti trgovec z antičnimi starinami in novci od neznancev kupil več kot 14 spornih srebrnih posod, bilo naj bi jih več kot 50. Anton Tkalec, tako je bilo trgovcu ime, je nerad povedal, da je bilo posodja celo 70 kosov, rad pa, da zaklad ni niti hrvaškega niti madžarskega izvora.
Vendar so ga Madžari na koncu kljub vsemu dobili. Spomladi letos so del srebrnine kupili za 14 milijonov evrov. Od Spencerja Douglasa Davida, sedmega markiza Northamptona, ki bo zdaj lahko z gotovino popravil kakšno grajsko streho. Nekateri namigujejo, da je Madžarom pri nakupu pomagal njihov rojak, milijarder Soros.
Inšpektor Cvek bi jamčil z življenjem
Poanta našega zanimanja je seveda bližnja nam istrska Barbariga. Ko je bilo Seusovo srebro pri sosedih še vroča in nacionalna tema, je vedel o zakladu morda preveč povedati zdaj že pokojni Anton Cvek, višji policijski inšpektor, ki je pričal tudi na newyorškem odločanju o posodju. Ne samo enkrat je izjavil, da so zaklad izkopali v Barbarigi in da za to jamči s svojim življenjem. Inšpektor je povedal, da je bil leta 1960 kot supovec poklican na vojaško območje, cono JLA, v Barbarigi, kjer so izkopavali nekoč že prej zasute rove. Tam je lastnoročno naredil zapisnik o najdenih srebrnih krožnikih in vrčih, na katere so naleteli med kopanjem blizu nekega bunkerja ob cesti proti Brionom. Po njegovih besedah je bil o najdbi posnet tudi film, pozneje je izpuhtel, policijo so poklicali, ker je tako odredil namestnik javnega tožilca iz Pulja. Inšpektor je povedal tudi, da so najprej naleteli na pet krožnikov in dva vrča, pozneje pa jih je neki stotnik JLA peljal v klet nekdanje kmetijske zadruge, kjer je bilo na policah še 18 takšnih srebrnih krožnikov. Cvek je novinarjem, ki so ga seveda oblegali v trumah, govoril tudi, da ima neizpodbitne dokaze, da je bil zaklad najden v Barbarigi in potem pretihotapljen in prodan v tujino. Vpleteni naj bi bili ljudje, ki so zdaj člani močne stranke HDZ in nekdanji visoki častniki JLA, ki so v času najdbe zaklada službovali na Brionih. Vse da je pripravljen do zadnje podrobnosti povedati dr. Ramljaku. Ni sledov, o čem sta govorila Cvek in omenjeni visoki predstavnik hrvaške oblasti.
Zanimivo pa je, da je pričanje Antona Cveka doma potrjeval kot verodostojno tudi policijski inšpektor Ivan Kaurić, v New Yorku pa o tem nenadoma ni vedel nič, v Barbarigi naj bi bil samo zato, ker sta dva vojaka na straži naredila samomor.
Ko so sosedje še hrepeneli po Seusovem zakladu, je bilo v časnikih večkrat omenjeno, da je izginil v tujino z diplomatsko pošto in z očitno vednostjo najvišjih oblasti in obveščevalnih služb, tako so trdili tudi nekateri viri v Londonu. Ti so omenjali tudi zlate, srebrne sinove tovarišev s priimki Štrok, Broz in Špiljak.
Nekoč se bo zvedelo, kaj je resnica. Saj je po 1600 letih znana celo taka podrobnost, da je srebrno posodje Seusu, ki je bil pomemben mož, kot poročno darilo poslal mogočni cesar Konstantin Veliki, rojen v današnjem srbskem Nišu. In zakaj je bil zaklad zakopan? Domnevajo, da so ga Seusovi potomci ali novi lastniki tako skrili v strahu ali na begu v manj srečnih in bolj razburkanih časih. Ob Blatnem jezeru ali v Barbarigi? Da je bil zaklad skrit po smrti bogatuna Seusa, vemo zaradi pomembne podrobnosti. Večino naj bi ga namreč našli v brončenem kotlu, ki je bil vlit sto do dvesto let pozneje, kot so neznani umetniki iztolkli osupljivo razkošno posodje.
Inšpektor Cvek bi jamčil z življenjem
Poanta našega zanimanja je seveda bližnja nam istrska Barbariga. Ko je bilo Seusovo srebro pri sosedih še vroča in nacionalna tema, je vedel o zakladu morda preveč povedati zdaj že pokojni Anton Cvek, višji policijski inšpektor, ki je pričal tudi na newyorškem odločanju o posodju. Ne samo enkrat je izjavil, da so zaklad izkopali v Barbarigi in da za to jamči s svojim življenjem. Inšpektor je povedal, da je bil leta 1960 kot supovec poklican na vojaško območje, cono JLA, v Barbarigi, kjer so izkopavali nekoč že prej zasute rove. Tam je lastnoročno naredil zapisnik o najdenih srebrnih krožnikih in vrčih, na katere so naleteli med kopanjem blizu nekega bunkerja ob cesti proti Brionom. Po njegovih besedah je bil o najdbi posnet tudi film, pozneje je izpuhtel, policijo so poklicali, ker je tako odredil namestnik javnega tožilca iz Pulja. Inšpektor je povedal tudi, da so najprej naleteli na pet krožnikov in dva vrča, pozneje pa jih je neki stotnik JLA peljal v klet nekdanje kmetijske zadruge, kjer je bilo na policah še 18 takšnih srebrnih krožnikov. Cvek je novinarjem, ki so ga seveda oblegali v trumah, govoril tudi, da ima neizpodbitne dokaze, da je bil zaklad najden v Barbarigi in potem pretihotapljen in prodan v tujino. Vpleteni naj bi bili ljudje, ki so zdaj člani močne stranke HDZ in nekdanji visoki častniki JLA, ki so v času najdbe zaklada službovali na Brionih. Vse da je pripravljen do zadnje podrobnosti pove Vesna Girardi Jurkić je brezuspešno poskušala srebro pridobiti za Hrvaško.
Bron ohranil srebro
Zaradi hrambe v bakrenem kotlu srebrnega posodja ni v veliki meri načela oksidacija. Pet velikih srebrnih krožnikov različne velikosti je okrašenih s tolčenjem, kovanjem. Na enem pladnju so prizori s Seusove pojedine in lova, posebno je obdelana mitološka zgodba o pogonu na kaledonskega merjasca. Pet vrčev z obrnjenimi ročaji je okrašenih z motivi žensk in rastlinja, eden s prizorom iz življenja Dioniza. Tudi dve situli prikazujeta grške mite, valjasta posoda s pokrovom v obliki stožca pa je okrašena s prizorom ženske med urejanjem.
