Za veliko noč jih križajo

V času, ko kristjani po vsem svetu veliko noč praznujejo v družinskem krogu in se ob dobri jedači in pijači spokojno ter mirno spominjajo Jezusovega križanja na veliki petek, pa katoliški gorečneži na Filipinih to zaznamujejo na tako skrajne načine, da jih obsoja celo Vatikan.

Na tem južnoazijskem otočju se namreč na veliki petek že od nekdaj vrstijo raznovrstni mimohodi moških in žensk, ki imajo na hrbtih oprtane lesene križe. A to seveda še zdaleč ni vse, kajti tradicionalnim povorkam običajno sledijo sprevodi na stotine bosonogih in napol golih skesancev, ki se za oprostitev grehov, čudežne ozdravitve in v zahvalo bogu na žgočem soncu bičajo z bambusovimi palicami in vrvjo.

Kot da to ne bi bilo dovolj, velikonočni običaj, ki ga večinoma izvajajo v vaseh na severu tega južnoazijskega otočja, vključuje tudi pravo in zelo krvavo križanje. Najbolj goreče vernike za nekaj minut z žeblji pribijejo na lesene križe, tako poskušajo karseda pristno posnemati znameniti prizor iz svetopisemskega izročila, v katerem so rimljanski vojaki križali Jezusa Kristusa.

S svojim razumevanjem osrednjega verskega besedila pa razburjajo tudi svojega poglavarja v Vatikanu.

Uradno vodstvo Rimskokatoliške cerkve tej dolgoletni otoški tradiciji nasprotuje, češ da tamkajšnji verniki napačno razumejo izročilo in nauk Svetega pisma. Filipinci pa se branijo, saj menijo, da je krvavi običaj zakoreninjen v zavesti lokalnega prebivalstva, hkrati pa ne pozabijo omeniti tudi njegovega pomena za lokalno gospodarstvo, saj so krvava praznovanja postala dobro obiskana turistična atrakcija.

Med spokorniki je vsako leto nekaj tako imenovanih serijskih križancev, kot je denimo 54-letni pleskar Ruben Enaje iz vasi San Pedro Cutud. »Križanje sem začel prakticirati pred več kot 25 leti, ko sem preživel padec s stavbe, in od takrat se vsako leto poskušam udeležiti povorke,« se je razlogov za tako krvavo podoživljanje Jezusovih muk spomnil Ruben, za katerega bo letošnje križanje že 29.