Prihodnje leto bo Jovanka Broz Budisavljević, Titova vdova, praznovala 90 let, a je kljub visoki starosti še vedno čila in bistra ter zanimiva ne le za srbsko javnost, ampak tudi za javnost v državah, ki so nastale na ruševinah bivše SFRJ. To poletje je pozornost pritegnila z več kot en mesec dolgim podlistkom v beograjskem Blicu, v katerem nekdanja prva dama Jugoslavije pripoveduje o življenju s Titom.
O Titu nič slabega
Svoje življenje strne v dva stavka: »Bog mi je dal čudovito življenje poleg Tita. Toda kolikor let mi je bilo lepo – še več let so me preganjali, mučili in trpinčili.« Tita še vedno ljubi in o njem ne pove nič slabega. Po njenih besedah naj bi ga zlikovci »praktično ugrabili in s pištolo na čelu ločili od nje. On je dobro vedel, s kakšnimi zlikovci je obkrožen in da je to edini način, da mi reši življenje, saj so bili pripravljeni na vse.« Oseba, ki jo najbolj sovraži in jo ima za glavnega krivca za to, da so Tita ločili od nje, je Stane Dolanc, njegova desna roka pa naj bi bil srbski general Nikola Ljubičić. Precej dokumentov, ki so sicer javno dosegljivi, pa priča o tem, da Jovankine zgodbe nimajo trdnih temeljev in da si je za svoj hišni pripor kriva predvsem sama oziroma si je sama izbrala osamitev kot način življenja. Jovanka si je v času bivanja v Titovi rezidenci nakopala veliko sovražnikov. V letih skupnega življenja naj bi iz njegovega okolja spodila več sto ljudi. Na njeno zahtevo so leteli šefi kabineta, šoferji, generali, sobarice, kuharice ... Ljudi naj bi vsepovprek obtoževala, da so vohuni, agenti tujih tajnih služb, nacionalisti in podobno. Čeprav danes svoje življenje s Titom prikazuje kot idilično, sebe pa kot ljubečo in požrtvovalno ženo, ki je bila vedno v moževi senci, dokumenti kažejo drugačno podobo.
Zaznamek, ki je sprožil alarm
Tito in Jovanka sta živela ločeno že dobrih pet let pred njegovo smrtjo. V arhivu Slovenije sta shranjena dva dokumenta, ki pričata o vzroku za to ločitev brez ločitve. Prvi je pisni zaznamek šefa Titovega kabineta Aleksandra Šokarca z dne 11. februarja 1975. Ta je Tita obiskal v Igalu, kjer so ga Brozovi štirje osebni zdravniki ter pribočnik general Marko Rapo seznanili z nevzdržnimi razmerami v črnogorski rezidenci. Čeprav nihče od njih ni bil psihiater ali psiholog, so bili prepričani, da je predsednikova žena zbolela za hudo obliko paranoje ter da »obstaja realna možnost, da kaj naredi tovarišu predsedniku, kar bi ogrozilo njegovo življenje – konkretno, da ga ustreli, da ga napade s kakšnim topim predmetom ali čim drugim«. Tedanji partijski in državni vrh je opozorila Titovih zdravnikov vzel resno in nemudoma so se sestali v Beogradu. Sestanek je vodil Petar Stambolić, zgodil pa se je tudi komični zaplet. Franjo Herljević, tedanji zvezni minister za notranje zadeve, je prišel na nočno sejo dobro nadelan, tako da je kmalu zaspal. Ko se je prebudil, je pijano zamomljal: »Pero Stambolić, reši Josipa Broza!« In zaspal je nazaj. Že naslednji dan so Stambolić, Dolanc, Ljubičić in Bijedić odpotovali v Igalo. S Titom so se sestali na ladji Galeb in mu sporočili, da bi morali Jovanko zavoljo njegove osebne varnosti odstraniti iz njegove bližine. Tito se je strinjal z njihovimi predlogi, Stambolić in Bijedić pa sta predsednikovo ženo odpeljala v Beograd. Tam sta ji povedala, da bodo rezidenco preuredili in da prihaja novo, temeljito preverjeno osebje, kar je pomenilo konec Jovankinega kadrovanja. Da bi kdo držal Titu pištolo na čelu zaradi nje, zveni precej neverjetno. To je bila kolektivna odločitev predstavnikov partijskega in državnega vrha, Dolančeva vloga pa ni bila nič pomembnejša od preostalih treh.
Maserki in ljubosumna Jovanka
Kaj je bil razlog Jovankinega besa? Tito je imel dve maserki, mladi simpatični sestri Darijano in Radojko Grbić. Jovanko je popadlo ljubosumje in zahtevala je, naj ju nemudoma zamenja moški maser. »Saj vem, da jim fizično nič ne more, toda samo spoznanje, da ju treplja po riti in da se je preveč navezal na njiju, me je zelo prizadelo,« je razlagala Titovim zdravnikom. Navezali smo stik z Darijano Grbić, ki se je v Beogradu upokojila kot višja medicinska sestra, njena sestra Radojka pa je profesorica na visoki zdravstveni šoli v Beogradu in predava fizioterapijo. Stane Dolanc je imel o obeh sestrah dobro mnenje, tako glede strokovnosti kot tudi glede njunih značajskih lastnosti. Novinarji ju obletavajo že vrsto let, a o času, ko sta delali pri Titu, ne želita govoriti. Darijana nam je povedala, da preveč spoštuje Tita in da bo temeljito premislila, preden bo spregovorila o tem, kaj se je takrat dogajalo. No, 13. februarja 1975 še ni bilo konec zveze med Titom in Jovanko. Jovanka mu je pisala izjemno čustvena pisma in Tito se je omehčal, tako da ga je spremljala na potovanjih po Jugoslaviji ali pa mu je delala družbo na pregledih v kliničnem centru v Ljubljani. Na zunaj je bilo vse idilično, tisti, ki so jima bili blizu, pa so videli drugačno podobo. Tito ni mogel biti z njo, brez nje pa prav tako ne. Bil je star in osamljen. Dokler je bil živ, Jovanki nihče ni mogel nič, njen pekel, kot pripoveduje, pa se je začel takoj po moževi smrti. Politični dediči so se odločili, da jo bodo trdo prijeli. V Arhivu Republike Slovenije je tudi pismo generala Ivana Dolničarja, ki je bil generalni tajnik predsedstva SFRJ. Od Jovanke je zahteval, naj preneha z intrigami in grožnjami, očital ji je finančne in druge ugodnosti, ki jih nima nihče v državi. Če res ima dokumente, ki naj bi kompromitirali Tita, naj jih pokaže, sicer pa bi lahko v javnost prišlo tudi marsikaj o njenem početju, kar bi močno kompromitiralo njo.
Ni je bilo na letališču
Tito in Jovanka sta bila povsem ločena šele avgusta 1977, vendar ne uradno, tako da je bila po smrti tudi zakonita dedinja. Takrat se je Tito odpravil na tritedensko potovanje v Sovjetsko zvezo, Severno
Korejo in Kitajsko. Spremljala naj bi ga tudi ona, a je postavila tri pogoje: v delegaciji ne smejo biti Titov pribočnik viceadmiral Tihomir Vilović, maserka Darijana Grbić ter Titov osebni zdravnik Aleksandar Matunović. Jaz ali oni, je dejala. Tito ni popustil in togotna žena je ostala doma. Poklical jo je z Bajkalskega jezera v Sovjetski zvezi. Dolgo sta se pogovarjala, je Lazar Koliševski pozneje pripovedoval Vladimirju Dedijerju, in Tito mu je takrat z veliko grenkobe dejal, da se revolucionar nikoli ne bi smel poročiti. Po vrnitvi naj bi Jovanka počakala Tita na letališču, toda ni je bilo. A ni kuhal zamere. Prinesel je darila, osebje pa jih je zložilo na veliko mizo v rezidenci. Jovanka je prišla, pred pričami potegnila prt, tako da so darila končala na tleh, en zavoj pa je zalučala proti Titu. Tedaj mu
je bilo vsega dovolj: »Izgini iz mojega življenja, prekleta Ličanka!« Po tem pripetljaju se je to res zgodilo, vendar Jovanka o tem ne želi govoriti. Vsega naj bi bil kriv predvsem Stane Dolanc, ona pa naj bi bila žrtev političnih intrig ...