Za bolne otročke čez Avstralijo z oldtajmerji

Čez rdečo celino se je že tradicionalno vila dobrodelna karavana starodobnikov, ki je na dvanajstdnevni odisejadi od Sydneyja do Darwina zbrala 5500 kilometrov in napolnila mošnjiček z avstralskimi dolarji za bolne in prikrajšane otroke ter otroke s posebnimi potrebami.

Od boga pozabljena sredica rdeče celine navadno pomeni kraljevanje na prašni cesti, saj lahko ves dan meriš kilometre avstralskih cest, pa ne srečaš žive duše. Zato je bila gneča starodobnikov, ki so neustrašno bili boj z rdečo neskončnostjo, res pozornost vzbujajoča. Naključje je hotelo, da smo v poslavljajoči se avstralski zimi ujeli deveto etapo dvanajstdnevne dobrodelne vožnje od Sydneyja, nesojene avstralske prestolnice na vzhodni obali države, do Darwina prav na severu države, ki je števec obremenila za približno 5500 kilometrov.

Dobrodelni kilometri že od leta 1985

Širokogrudna Avstralca srednjih let, ki sta v skoraj puščavski vročini potrpežljivo hladila pregret motor svoje bele limuzine in zraven grizljala več kot zaslužen sendvič, sta se prijazno pustila zmotiti vprašanjem radovednežev, čemu tako gost starodavni promet na sicer neobljudeni cesti.

Med sproščenim klepetom so mimo polzeli raznobarvni starodobniki, iz katerih so nas pozdravljali vozniki nasmejanih obrazov in širokega srca. Mednarodna neprofitna organizacija Variety, the Children's Charity, ki se trudi polepšati vsakdanjik bolnih in prikrajšanih otrok ter otrok s posebnimi potrebami, je leta 1985 organizirala prvo dobrodelno vožnjo čez avstralska prostranstva, ki je v skoraj treh desetletjih postala ugledna prireditev s tradicijo in odmevnostjo.

Za dobrodušnim konjem se praši

Vožnje se lahko udeležijo lastniki jeklenih konjičkov, nastalih pred letom 1985. Ne le za dobrim, tudi za dobrodušnim konjem se praši! In tako je tistih ducat dni po avstralskih cestah prašilo 125 starodobnikov, ki so za otroke s posebnimi potrebami zbrali več kot dva milijona avstralskih dolarjev.

Vsak voznik je moral z lastno iznajdljivostjo za startnino prispevati vsaj 800 avstralskih dolarjev, imena sponzorjev pa so se potem med vožnjo svetila s karoserije njegovega avtomobila. Gorivo in vzdrževanje jeklenega konjička sta bila voznikov strošek, za prehrano in prenočevanje dobrosrčnežev pa so večinoma poskrbeli redki domačini ob poti, ki so tako dodali svoj košček v mozaik plemenite motorizirane akcije.

V boj z vročino, prahom, okvarami in lužami

Vozniki se med vožnjo niso srečevali samo z nadležnim prahom, ki jih je neusmiljeno napadal z vseh koncev, razbeljeno vročino, ki so ji kljubovali brez klimatskih naprav, in manjšimi okvarami starodobnikov, saj bi si nekateri že zaslužili počitek, tudi gromozanske luže so večkrat zmedle nizke avtomobile. Ker je v slogi moč, je pomoč našega pravega džipovskega avtobusa prišla še kako prav, da zastoj na cesti Sydney–Darwin ne bi ohromil dobrodelnosti.