Z oklepnikom na golaž z žemljico

Ko je zaropotalo pa prav zverinsko zarenčalo izza ograde kranjske vojašnice sredi mirnega dopoldneva, bi se pričakovalo, da mimoidoči stečejo stran, kar jih nesejo noge. In da tisti v stanovanjskih blokih v sosedstvu zbežijo v klet. A je bilo ravno nasprotno! Glej ga, zlomka, civilna javnost je šla kar v kasarno, ki je imela na stežaj odprte dveri. Prijaznega povabila na obisk, ki so ga poslala dekleta in za njimi fantje v uniformah naše, Slovenske vojske, se ni dalo odkloniti, saj so se gostitelji res vrhunsko pripravili na obisk.

Merili tlak in sladkor

Nad urejenostjo vojašnice smo bili nemalo presenečeni. Res je bila včasih v JLA komanda ostra, ampak vendar to ni bila naša vojska in se nam je včasih bolj kot ne fučkalo za potrebna opravila. Zdaj, danes, pa se že na daleč opazi, da so ti, ki imajo na uniformah oznake naše domovine, ponosni, predvsem pa odgovorni. No ja, malček so le brcnili v temo, ko so nam laikom zadaj pripravili strelišče za zračno orožje, saj so veverice na drevesih besno iskale zaklon, ko smo škilili mimo merka v tarče. Da, orožje, čeprav samo z zračnim potiskom, je za take, ki se potrpežljivo in počasi naučijo ravnanja z njim, ne pa za te, ki preveč gledamo ameriške filme.

No, omenjeno strelišče v kleti športne dvorane je res kot iz filma. Otročad je bila nad enormno velikim zaslonom, na katerem so z elektronskimi puškami in pištolami šicali zlikovce, navdušena, tudi nam ta starim se je milo storilo, sploh ko me je najmlajši povprašal, ali imam denarce za nakup takega plejstejšna, ki bi ga zmontirala doma v dnevno sobo. Da naša vojska ni le orožje in streljanje, sem pojasnil nasledniku. Veliko več je, kar smo spoznali takoj, ko smo si zaradi teženja mulca za tistim streliščem šli pomerit krvni tlak in še sladkor, pa zavonjali duha prave vojaške pice iz terenske pekarne, še prej pa smo se prepričali, da ni le fižol ali pasulj, kot so mu rekli včasih, dobrota iz vojaškega kotla.

Tudi gasilci, policisti in gorski reševalci

Golaža, da bi ga pisal z veliko začetnico, so vkuhali v kasarni za lačne želodce, pričakovali so jih kar dva tisočaka. In pomazalo se je krožnike s prav mehko žemljo, mehkobno, kot so bili vsi naši sogovorniki po predstavitvenih točkah. Niso bili le vojaki, tudi policija, poklicni gasilci pa še člani gorske reševalne službe so zaokrožali dogodek, na katerem so se ure hitro porazgubile, saj je bilo res ogromno za videti, poizkusiti in občutiti. Mularija je lahko plezala po oklepnikih brez strahu, da bi jih kdo ozmerjal, kaj se mu skače po pokrovu motorja, saj se tista oklepna vozila ne vdajo nabojem in granatam, kaj bi se potem razposajenim otrokom.

Videli smo polno opreme vojakov, ki nas predstavljajo tudi v tujini z zavedanjem, da so v službi domovine, stisnili smo dlan celo Andreju Ostermanu, samemu šefu vojakov, po vojaški terminologiji se mu reče, da je načelnik Generalštaba Slovenske vojske, in ima čin generalmajorja. Stavimo, da je bila največja zanimivost dneva odprtih vrat vojašnice, ki nosi ime po padlem pripadniku Teritorialne obrambe Petru Petriču iz Cerkelj na Gorenjskem, vožnja z oklepniki po kasarni. Od tam je bilo tisto grmenje, ki pa se ga nihče ni bal, še najmanj najmlajši, ki so potrpežljivo čakali, da bodo smuknili pod trden oklep. Celo pravi tank je dirjal okoli zgradb in verjamemo, da je marsikateri mladec sam sebe videl za krmilom jeklene mašine.

Boštjan Fon Prijazni in prijetni fantje v uniformah S pritiskom je bilo vse v najlepšem redu. Golaž smo pomazali z žemljami.