Z mercedesi med bunkerji

V Pogradcu smo si privoščili kosilo v restavraciji nekdanje rezidence Enverja Hodže, a ni bilo nič posebnega, cena pa zasoljena, kot da bi sedeli v imenitni restavraciji sredi Ohrida! Odirati pa znajo. Nič bolje ni bilo v Korči, do katere smo se priguncali po luknjasti, zanič cesti, mimo nas pa so drveli mercedesi, kot bi vozili po evropski avtocesti.

Ja, v Albaniji res potrebujejo močne, robustne avtomobile, kakršni so mercedesi, kajti prometnice so prava beda. Ob cesti smo videvali obsežna polja koruze, čebule, krompirja, paprike … Podeželje je temeljito obdelano, ni kaj. Korča, nekoč najbolj nesnažen prostor v državi, pa se je pokazala za zelo prijeten, prijazen kraj. No, če odmislim hotel, ki je bil res pravi svinjak: umazana okna, talne obloge, polne starih madežev, omare brez kljuk in razpadajoče pohištvo.

Mesto tisočerih stopnic

Pot smo nadaljevali po alpskih ravninah, mimo spokojnih borovih gozdov, opazovali divjo naravo, kjer ni bilo ničesar – razen nepogrešljivih bunkerjev ob poti –, se počasi prebijali od Korče do Gjirokastre, mesta muzeja pod zaščito Unesca in rojstnega kraja Enverja Hodže. Še dobro, da smo imeli tudi mi mercedesa!

Gjirokastra, ki ji pravijo tudi mesto tisočerih stopnic, je prava stara lepotica s stotinami osmanskih hiš, razporejenih na strmem pobočju doline reke Drino. Hiše z značilnimi kamnitimi strehami, lesenimi balkoni in belimi kamnitimi zidovi kar precej spominjajo na stari Ohrid.

Nad mestom ždi mogočna trdnjava, kajti Gjirokastra je bila v preteklosti močno osmansko oporišče. Tu sta se rodila dolgoletni albanski predsednik Enver Hodža in znani pisatelj Sulejman Kadare. Ogledali smo si etnografski muzej, ki je postavljen v krasni tradicionalni osmanski hiši, ta pa stoji na kraju, kjer je bila nekoč Hodževa rojstna hiša. Sprehod po strmih tlakovanih ulicah je pravi užitek, saj so polne ljubkih prodajaln spominkov, kamor vabijo res prijazni in pogovora željni prodajalci. In seveda kaj kupiš, če drugega ne, vsaj znani konjak Skenderbeg, poimenovan po narodnem junaku Gjergju Kastriotiju Skenderbegu, ki je v 15. stoletju vodil upor proti zavojevalcem Osmanom.

Albanska riviera

Zatem pa nas je vodila pot proti jugu v obmorski biser Albanije – Sarando. Čas za oddih in dva dneva počitka ob obali Jonskega morja... Saranda je postala prava turistična meka, ki privlači Grke, Makedonce, turiste s Kosova in Italijane. Sprejemljive cene, prelepa obala s pogledom na grški Krf, zelo čista voda, dobra hrana …

Bivali smo v novejšem delu letovišča, kjer rasejo hoteli kot gobe po dežju, pred očmi turistov se gradi, dokončuje zidarska dela, delavci pred kopalci urejajo obalo in plaže, skratka, Saranda bo očitno zelo hitro postala drugi Šarm el Šejk, Dahab ali kaj podobnega. Škoda, a posel je na prvem mestu. Bližnji Ksamil je manj industrijski v smislu turistične ponudbe. Zapeljali smo se na bližnje otočke pri Ksamilu, da bi si privoščili nekaj uric kopanja v samoti, a smo bili razočarani. Obala je bila tako nastlana z odpadki, da nisi imel kam položiti brisač.

Nedaleč od Sarande je še eno zelo zanimivo antično mesto – Butrint, od leta 1992 na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine. V 6. stoletju pr. n. š. so se tu naselili Grki s Krfa in zaradi živahne trgovine je Butrint postal bogato trgovsko mesto. In res je na ogled veliko dobro ohranjenih objektov: kopališča, telovadnice (gimnazije), bazilika, nekropola, amfiteater, na vrhu griča sredi mesta akropola, od koder je navdihujoč razgled na bližnjo in daljno okolico, napolnjeno z modrino morja, zlatim sončnim sijem in razkošnim zelenilom oljčnih gajev.

Mesto tisočerih oken

Vzamemo si čas in ustavimo se tudi v Beratu, še enem znamenitem kraju, ki leži ob reki Osum. Podobno kot Gjirokastra je mesto grajeno na strmini nad reko, belo-črne osmanske hišice so stisnjene druga ob drugo, da so uličice med njimi res primerne le za pešce. Berat imenujejo tudi mesto tisočerih oken in je prav tako na Unescovem seznamu.

Tu so živeli že v 3. stoletju pr. n. š. Najprej Iliri, nato so prišli Bizantinci, Bolgari in v desetem stoletju Srbi, ki so ga zaradi belih hiš preimenovali v Beligrad. Leta 1944 je bil Berat celo prestolnica Albanije. Sprehod po strmini do utrdbe na vrhu hriba je bil v vročini pravi izziv. A nam ni bilo žal, videli smo troje ogromnih vrat, vhodov v staro mesto, 24 obrambnih stolpov, v katedrali sv. Nikolaja pa dela slavnega albanskega srednjeveškega slikarja ikon Onufrija, ki ga je svet spoznal po takrat novi roza barvi, ki jo Francozi imenujejo Onufrijeva rdeča.

Pisana prestolnica

Tirano pač moraš videti, če si si že ogledal večji del Albanije. Prestolnica Šiptarije (Shqipërije) šteje danes okoli 700.000 prebivalcev. V prejšnjih časih je bila dolgočasno sivo mesto. Po smrti Enverja Hodže, še bolj pa z novim županom Edijem Ramo, je dobilo povsem novo podobo: pročelja blokov so prebarvali z vedrimi barvami, jih okrasili z geometrijskimi liki in cvetličnimi vzorci, celo drevesa v parkih so postala objekt okraševanja – debla so ovili s pisanimi trakovi. Tako podoba Tirane izvabi smehljaj na lica in dober občutek v dušo.

Ime je dobila po gradu Tirkan, ki stoji na gori Djati nad mestom. Ustanovljena je bila leta 1614, torej spada med mlade prestolnice, saj je dejansko glavno mesto Albanije šele od leta 1925. Kljub neznosni vročini smo si ogledali Nacionalni muzej zgodovine, mošejo Ethem Bey in se zadržali v središču mesta na Skenderbegovem trgu, kjer kraljuje mogočen kip junaka na konju.