Legendarna cesta z oznako B 100 se na jugu avstralske zvezne države Viktorija vleče 243 kilometrov vzdolž obale Južnega oceana, med mestom stoterih čeri Warrnambool in deskarskim paradižem Torquayjem. Slovi kot največji svetovni vojaški spomenik, saj so jo v spomin žrtvam prve svetovne vojne med letoma 1919 in 1932 zgradili vojaki, ki so ubežali pogoltnemu vojnemu žrelu.
Dobri dve stotniji kilometrov asfalta sestavljajo štirje odseki: mlečno-živinorejski s čredami ovac ob cesti in razvito mlečno industrijo ter glavnimi turističnimi magneti, kot so londonski most, dvanajst apostolov in skalna soteska Loch Ard; zeleni, ki teče ob robu narodnega parka Veliki Otway s skoraj nedotaknjenimi ostanki zmernega deževnega gozda; zgodovinski oziroma klasični, pionirsko zgrajen po prvi svetovni vojni, ki danes gosti eno najimenitnejših deskarskih obal na svetu; ter varni, zadnji odsek, kjer panoramska cesta z obale zavije v notranjost rdeče celine.
Številni ostanki ladijskih razbitin
Ob celotni obali je najti številne ostanke ladijskih razbitin, ki so na ostrem skalnem zobovju prerano končale plovbo. Na prelomu 20. stoletja, ko je navigacijo pogosto ovirala tudi gosta megla, ki se je ovila okrog slabo vidnih skalnih grebenov, je bil najnevarnejši, 120-kilometrski predel med rtom Otway in mestom Port Fairy v 40 letih usoden kar za 80 ladij. Z najznamenitejšim brodolomom si je leta 1878 legendo spisala tovorno-potniška ladja Loch Ard. Po večtedenski plovbi iz Evrope se je 55 potnikov in članov posadke že radostilo ob misli na jutranje izkrcanje, vendar jim je načrte prekrižala meglena zavesa, ki je »orehovo lupinico« nevede pognala na morske čeri. Preživela sta le dva mlada potnika – zdravnikova hči, ki jo je, držeč se razbitine, voda odnesla v sotesko, kjer jo je skrito v jami našel pastirjev sin. Popolnoma nemočno jo je v življenje obudil z nekaj požirki ruma, ki je na obrežje priplaval v steklenici z razbite ladje. Pričakovali bi romantičen razplet zgodbe, a se je kolesje usode zavrtelo drugače: dekle se je kmalu vrnilo na Irsko, mladenič pa se je izučil za kapitana, preživel še dva brodoloma in umrl v svojem četrtem.
Zahodno od Port Campbella obalo straži londonski most, danes podrta ikona, nekdaj povezana s celino. Leta 1990 se je prvi obok skalnega stražarja nepričakovano zrušil in na kamnitem osamelcu pustil dvojico prestrašenih turistov, ki sta morala za trdna tla pod nogami počakati na helikoptersko reševanje. In zakaj londonski most na jugu Avstralije? Preprosto, naravna konstrukcija je priseljence spominjala na most v Londonu in jih tako daleč od rodne grude zazibala v občutek domačnosti.
Najslajše za konec: čarobno slovo dneva ob dvanajstih apostolih, ki zavajajo s svojim imenom, sposojenim iz Biblije. Vzdolž obale je namreč mogoče najti okrog 20 orjaških umetelnih apnenčastih stebrov, ki kljubujejo svojemu stvaritelju, (vse)mogočnemu oceanu, z različnih razglednih točk pa jih je nemogoče našteti več kot šest naenkrat. V poslovilnem sončnem plesu opazovalca z malce sreče z mimohodom razveselijo še pingvini, z razgledišča drobceni kot mravlje.
