Če se ima kdo za mesojedca, naj po naslednjih vrsticah znova premisli. Ameriška družina, katere navade že glasno kritizirajo nutricionisti in zdravniki, da ne govorimo o vegetarijanskih in veganskih združenjih, namreč že vrsto let uživa samo – meso.
Večina strokovnjakov poudarja, da je uravnovešena in pisana dieta najprimernejša za vsakogar, zmernost pa je tudi pri prehrani lepa čednost, toda Andersonovi se s to teorijo nikakor ne strinjajo. Zakonca se namreč že skoraj dve desetletji prehranjujeta samo z mesom, zaradi katerega sta zdrava, zadovoljna in močna, zatrjujeta, paleodieto, ki je sicer modna muha, sta torej že zdavnaj povzdignila na mnogo višjo raven. Joe se je začel z bizarnim jedilnikom spogledovati že sredi devetdesetih, njegova žena Charlene pa mu je sledila, potem ko je zbolela za lymsko boreliozo, med katero je njeno telo zavračalo prav vse – razen mesa. Bilo je 1998., ko je spoznala, da njenemu organizmu pač ustreza le rdeče meso.
»Nisva mogla verjeti. Rdeče meso, po katerem so vsi tako pljuvali in ga obsojali kot povzročitelja vseh mogočih obolenj, ji je okrepilo imunski sistem in jo oborožilo z močjo, da je premagala bolezen,« se spominja Joe. Potem sta vrsto let prebirala najrazličnejšo literaturo in raziskave o dietah, ki temeljijo zgolj na mesu, in nazadnje sklenila, da je hrana živalskega izvora za njiju edina primerna. Poleg zrezkov sta se sprva mastila tudi z jajci in sirom, uživala pa sta vse vrste mesa, od rib in perutnine do svinjine, ovčetine in govedine. Sčasoma pa sta seznam pošteno oklestila, pravzaprav sta na njem pustila samo eno živilo: govedino. »Več govedine ko sva pojedla, manj nama je dišalo drugo meso. Zaradi jajc sem imel zabuhle oči, glavobole in poln nos,« pripoveduje 57-letni Joe.
S petnajst let mlajšo ženo in desetletnim sinom Charliejem in osemletnim Georgeem se zdaj prehranjujejo zgolj z govedino, in to le enkrat na dan, če je le mogoče, si privoščijo pojedino iz reber. »Vsak večer imamo gostijo! Jaz pojem kilogram in pol, Charlene in fanta pa po kilogram,« pove glava družine in pristavlja, da hrane nikoli ne začinijo, še solijo ne, saj jim vsakršni dodatki škodujejo. Ravno tako ne uživajo nikakršnih prehranskih dopolnil, prepričani so, da zrezki zadostijo vsem dnevnim potrebam, seveda, za kar astronomski znesek: na mesec namreč odštejejo do 1750 dolarjev za hrano, torej meso.
Zanimivo, tudi otroka sta se z lahkoto privadila na takšen jedilni slog: dečka sta začela uživati meso takoj, ko sta poskusila gosto prehrano, Joe in Charlene pa jima v predšolski dobi nikoli nista odrekala drugih skupin živil. Eksperimentirala sta tako s slaščicami kot tudi s sadjem, zelenjavo, žitaricami in mlečnimi izdelki, a sta se menda vsakokrat počutila slabo. »Kupil sem jima vse, kar jima je zadišalo, a ju nič ni osrečilo tako kot meso. Po jabolkih sta celo jokala!« se spominja Joe. »Občasno si sicer privoščita rezino torte, vendar vsakokrat obžalujeta. Najbolje prenašata čokolado in bombone, a zelo zelo poredko. Sadje pa je za njiju porazno.«
Charlie in George po prehrani tako povsem odstopata od vrstnikov, zato ne obiskujeta običajne šole: izobražujeta se v različnih ustanovah, denimo, o zgodovini se učita v muzeju, biologije in angleščine pa v knjižnici, likovne delavnice obiskujeta v parku, telovadita v prostorih bližnje univerze. Zakonca Anderson kljubujeta kritikam in vztrajata, da imata sinova veliko prijateljev in da ju družba zaradi nenavadnega prehranskega vzorca ne izključuje, Joe pa nejevernikom toplo priporoča svoj jedilnik, seveda, vsakdo naj se po potrebi prej posvetuje s svojim zdravnikom: »Vsaj poskusite, saj enostavneje ne more biti: ko si lačen, poješ meso. Ko si žejen, popiješ kozarec vode. Takšno prehranjevanje je enostavno, a energijsko bogato. Moje telo in možgani so pri 57 letih mnogo bolj dejavni kakor pri 20, sem zdrav in počutim se dobro, nimam težav s kilogrami.«