REČICA, MALGAJ, OLOVO, ZENICA, DOBOJ – Moje podalpsko pleme Slovencev se mi včasih zdi malček zaplankano, precej egocentrično in dokaj brezbrižno. Dokler sam ne popeljem ali kateri od kolegov po tipkovnici zgodbe, kjer na koncu vedno glasno vprašamo: »Ali nam boste drage bralke in bralci pomagali zbirati sredstva za naš Krambergerjev sklad, ki je namenjen pomoči potrebnim?« Nikoli nam niste obrnili hrbta, skoraj pol milijona evrov smo že razdelili od tistega leta 1992 več kot 220 slovenskim družinam. Tokrat smo šli čez meje!
Za Bosno, za Srbijo, za vse predele, kjer se je zgodila naravna katastrofa bibličnih razsežnosti, smo Slovenci od prvega dneva zbirali pomoč. Podpisani sem prejel nalogo iz redakcije, ki mi je bila v veliko čast. Med prvimi sem se lahko odpravil proti predelom, kjer je nekoč divjala vojna, zdaj pa se je nad ljudmi znesla narava v vsej svoji silnosti. S točno določenim namenom, s točno določenim ciljem in, ker se ne spodobi priti na obisk s praznimi rokami, še s polnim avtom prepotrebnega, večinoma za otroke. Škatle pomoči so za pot v Bosno napolnili prijatelji z odprtim srcem, ki so upali, da bodo zbrali za en kombi pomoči, po petih dnevih jih je bilo prepolnih šest velikih vozil. Za družbo so mi zraven posadili Ensada Mujezinovića z Bohinjske Bele, ki se je rodil v bosanski vasici Vranduk. Ta je poklical sorodnika Senaida Mujezinovića v Zenico, ki nama je ponudil prenočišče na dolgi poti, nato pa naslednji dan po obvoznih poteh in strmih okljukah vodil v vasico Rečica, ki ji boste pomagali vi, drage bralke in bralci Slovenskih novic.
Brez vodovoda obsojeni na hiranje
V vasi so, kot ste lahko že prebrali v včerajšnji izdaji, odklonili pripeljano pomoč in nas prosili, naj jo damo tem, ki jo potrebujejo bolj kot oni. Sami si želijo le čim prej obnoviti vodovod, ki jim ga je uničila plazovina. Brez sicer drobnega vodovodnega vaškega sistema so tako vaščani kot tudi njihova živina ter njihova polja, ki jim dajejo hrano čez vse leto, obsojeni na počasno hiranje. Presneto dobro vedo, da so odmaknjeni od centralnega dela države, odmaknjeni od načrtov obnove za prvo ali drugo petletko po tem, za njih usodnem, letu 2014. Ob odhodu smo slišali: »V vasi živimo kot ena velika družina. Zdaj vidimo, da imamo prijatelje, ki jih sicer ne poznamo osebno, tudi v Sloveniji. Precej lažje nam je že ob vedenju, da nekdo misli na nas in nam želi dobro. Vse drugo, kar je materialnega, se bo že uredilo.«
Cestne povezave so v teh dneh na določenih odsekih naravnost katastrofalne, nevarne, a prepolne tovornjakov, kombijev in do zadnjega kotička natrpanih osebnih vozil. Srečali smo kolono tovornjakov Slovenske vojske, pomahali prostovoljnim gasilcem z Gorenjskega, Dolenjskega in s Štajerci na hitro popili kavo na terasi vaške gostilnice blizu Maglaja, ki je bila še prepolna blata. Videvali smo skupine prostovoljcev iz vse Evrope, Grčije, Turčije. Nenadoma je postal Balkan središče Evrope. Še tako prekaljenemu spolzijo po licih solze, če se s pogledom obrne okoli sebe in občuti nemoč človeka pred naravo, tega Balkanca, ki ponudi najbolj topel stisk dlani in najbolj nepotvorjene nasmehe. Kaj bo prinesla prihodnost, ne zna napovedati nihče. Od domačinov smo slišali, da jih skrbi čas, ko bo ljudjem pošlo potrpljenje. Poleti, poleg vročine in vse nesnage jih čakajo bolezni, tudi smrtonosne. Ko bo minil naval vročine, bo novice naravne katastrofe z Balkana prekril medijski prah. Prišle bodo nove, udarne, še bolj zanimive vesti od drugod. Takrat, pred vhodom v zimo, bodo ljudje brez strehe nad glavo, brez osnovnih potrebščin, nanje bo pritiskal mraz. Ne smemo jih pozabiti!
V svoji avtopralnici je zbiral pomoč Dogajajo se težave, tudi kriminal se po pričakovanjih že smuka po predelih, od koder so morali ljudje zaradi vdorov vode ali zdrsov plazovine bežati iz svojih hiš. Med humanitarci je bilo slišati, da so obupani ljudje že ustavljali kombije s pomočjo in iz njih nagnali voznike ter izpraznili vozila. Kakšne posebne utečene univerzalne poti za pridobitev vse dokumentacije za tranzit pomoči ni na voljo, niti zaščite. Zato se vsak znajde po svoje, predvsem taki, ki z dobro voljo in zanosom natovorijo polno vozilo pomoči in se usmerijo v Bosno čez mejne prehode, ki so odprti. »Konec tedna sem bil dvakrat v Bosni,« je povedal Jure Žagar iz Lesc, ki smo ga našli v Doboju. V svoji avtopralnici je s prijatelji zbiral pomoč za natančno določen predel v Bosni: »Dvakrat sem šel čez mejo, prvič je šlo gladko, v soboto pa so mi hoteli cariniti robo. Menda se je na hitro spremenil neki zakon in zato sem stal na meji nekaj ur. V mestu Doboj imajo neke vrste policijsko uro, saj se ne sme voziti po 22. uri. To je verjetno prvi ukrep za preprečevanje plenjenja in drugih vrst kriminala. Pomoč, ki smo jo zbrali, sem razdelil točno določenim ljudem, ki od uradnih organov ali institucij do mojega prihoda niso prejeli niti plastenke vode. Prosili so me, naj vsem, ki jih poznam ter medijem pri nas povem, da takim organizacijam, tem bolj uradnim, ne dajejo pomoči za njih. Zato smo se odločili, da bomo še naprej pomagali, in to tako, kot smo delali do zdaj. Do njihovih vrat bomo dostavili pomoč in jo dali njim v roke.« Žagar je v Doboju naletel na lastnika malega motela, ki mu je ponudil brezplačno prenočišče in hrano vsakič, ko se bo odpravil do njih: »Hkrati je moj vodnik po okoliških prizadetih krajih, kamor dostavljam pomoč. Spet bom šel, na lastne stroške, saj mi za gorivo nihče nič ne povrne, proti Bosni naslednji petek.« |
Sklad Ivana Krambergerja Drage bralke in bralci, vse, ki želite pomagati prizadetim krajanom Rečice v Bosni, prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. SI56 02922-0019831742, s pripisom Za Rečico, sklicna številka 7138. Odslej lahko pomagate tudi s SMS-donacijami. Pošljite SMS na številko 1919: z vpisano ključno besedo KRAMBERGER boste prispevali 1 evro, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 pa 5 evrov. |