Novi nepričakovani podatki nakazujejo, da je Voyager 1 eno leto potoval preko plazme ali ioniziranega plina, ki je prisoten v prostoru med zvezdami, vesoljska sonda je zdaj v prehodni regiji, ki je takoj za vplivom sončnega mehurja, ki še vedno kaže na del vpliva našega sonca. Poročilo o analizi teh podatkov je v ugledni znanstveni reviji Science (Znanost) objavil znanstvenik Don Gurnett, ki jih je proučeval s svojo skupino. »Zdaj ko imamo nove ključne podatke, verjamemo, da je to zgodovinski skok v medzvezdni prostor,« navaja tudi dr. Ed Stone, vodja projekta Voyager iz znanega kalifornijskega inštituta za tehnologijo. In nadaljuje: »Strokovnjaki programa Voyager so potrebovali čas, da analizirajo te podatke in se poenotijo, da zdaj lahko odgovorimo na vprašanje, ki smo si ga že dolgo zastavljali: Ali smo že v medzvezdnem prostoru? In odgovor je da!«
Voyager 1 je leta 2004 prvič zaznal povečan pritisk medzvezdnega prostora v področju heliosfere, mehurja nabitih delcev, ki obdajajo Sonce in segajo tudi do oddaljenih ali zunanjih planetov našega sončnega sistema. Ker plovilo nima delujočega tipala za plazmo, so morali znanstveniki najti drug način za merjenje področja plazme v njegovi bližini. Močan izbruh na Soncu je 12. marca 2012 povzročil povečanje prisotnosti sončnega vetra, znanstveniki pa so s tem in magnetnim poljem dobili podatke, ki so jih potrebovali. Ko je to nepričakovano Sončevo darilo 13 mesecev pozneje prispelo do Voyagerja 1, je plazma okrog njega začela vibrirati kot struna na violini. Instrument za merjenje valovanja plazme je gibanje zaznal že 9. aprila, prek oscilacij pa so ugotovili njeno gostoto. Izkazalo se je, da se je vesoljsko plovilo kopalo v plazmi, ki je bila kar 40-krat gostejša, kot so jo prej zaznali, s tem pa so ugotovili, da je Voyager 1 prvič vstopil v medzvezdni prostor že avgusta 2012.
Voyager 1 in njegov dvojček Voyager 2 sta bila izstreljena leta 1977 v razmiku 16 dni
Sondi sta opravili pot mimo Jupitra in Saturna, Voyager 2 je nato letel še mimo Urana in Neptuna. Zanimivo je dejstvo, da je bil Voyager 2 izstreljen pred Voyagerjem 1, zato je Voyager 2 tudi najdlje stalno delujoče vesoljsko plovilo, ki je zdaj od našega Sonca oddaljeno 15 milijard kilometrov. Nadzorniki iz obeh še vedno vsak dan dobivajo poročila, čeprav so ocenjeni signali zelo šibki, oddajnik ima moč samo 23 vatov, kar je enako moči žarnice v hladilniku, ko pa pridejo do Zemlje, je njihova moč zelo šibka oziroma samo delček milijardinke vata. Podatki iz oddajnika Voyagerja 1 prihajajo s 160 biti na sekundo, lovijo pa jih s 70 metrov visokimi antenami Nasinega omrežja za globoko vesoljsko komuniciranje. Signal, ki potuje s hitrostjo svetlobe, do Zemlje potrebuje kar 17 ur, in ko ga obdelajo znanstvene skupine, so podatki na voljo javnosti.
»Voyager je drzno šel tja, kamor še ni šla nobena vesoljska sonda, in tako označil enega od najbolj pomembnih tehnoloških dosežkov v analih zgodovine znanosti ter dodal novo poglavje pri človekovih znanstvenih sanjah in prizadevanjih,« je ob veliki novici dodal dr. John Grunsfeld, nekdanji astronavt, zdaj pa pomočnik administratorja za znanstvene programe pri Nasi, ter spomnil: »Morda bodo raziskovalci vesoljskih globin nekoč srečali in spoznali Voyagerja ali našega prvega medzvezdnega odposlanca, ki predstavlja odsev, kako je to odporno vesoljsko plovilo človeštvu omogočilo vstop v medzvezdni prostor.«