Dim, ki grmi oziroma Mosi-oa-Tunya so mogočne slapove na jugu Afrike, ki prek 1700 metrov širokega praga padejo okrog sto metrov v globino, poimenovali domačini, pozorni opazovalci narave. Že od daleč se namreč kadi iz bazaltne razpoke, saj se vodni pršec v jasnih dneh vidi že z razdalje 65 kilometrov, od blizu pa se peni kot najboljša milnica. Za nameček razkošen vodni padec ustvarja tolikšen hrup, kot bi ga povzročila topotajoča čreda zeber, bežečih pred plenilci. Viktorijini slapovi so najmogočnejši v deževnem obdobju od novembra do maja, v sušnem obdobju pa se njihova vodna zavesa ponekod pretrga.
Mavrica nad hrumečo pesmijo
Nad hrumečo vodno pesmijo se zaradi sončnega dotika vodnih kapljic stalno boči pisana mavrica, ki se včasih celo podvojeno raztegne čez nebo. Prvi Evropejec, ki je občudoval ta dih jemajoči prizor, je bil leta 1855 škotski raziskovalec David Livingstone, ki je s poimenovanjem vodnega razkošja počastil svojo kraljico – od tod torej Viktorijini slapovi. Kljub britanskemu poimenovanju slapovi ostajajo Afričanom, saj si jih delita dva narodna parka: Viktorijini slapovi v Zimbabveju in Mosi-oa-Tunya v Zambiji.
Ko ostrmijo tudi angeli
»Ob tako čudovitem prizoru morajo med poletom ostrmeti tudi angeli,« je omamljen od lepote slapov zapisal Livingstone. In prav res slapovi, ki že iz žabje perspektive vzbujajo strahospoštovanje, iz ptičje perspektive pokažejo svoj najveličastnejši obraz. Temno modri Zambezi, ena najdaljših afriških rek, se lenobno kotali skozi zelena prostranstva, dokler ne zgrmi čez 1700 metrov široko bazaltno steno, nad katero se dviguje vodni dim, ki daje občutek, da je prelom zajel požar.
Najširši slapovi na svetu imajo v deževnem obdobju rekorden pretok, v sušnem pa je vodni padec manj intenziven, a še vedno občudovanja vreden. Vodne kapljice še vedno prijetno osvežijo obiskovalce, ki se v največji vodnatosti slapov na ogled odpravijo kar v dežnem plašču ali skriti pod dežnikom. Vodni pršec se lahko dvigne celo 300 metrov v višino in v okolici ustvarja pravi tropski deževni gozd, kjer se zdi, da stalno dežuje.
V kopel s hudičem?
Slepeča belina razjarjenega Zambezija uroči pogled iz džungelskega zavetja, pešpot vzdolž Viktorijinih slapov pa poduči, da vodno zaveso sestavljajo štirje odseki: Hudičev slap, Glavni slapovi, Mavrični slapovi in Vzhodni slap. Najšibkejši člen je Hudičev slap, ki pade v globino s 70 metrov, najvišji – Mavrični slapovi – pa se penijo 108 metrov in nad svojo razpenjeno belino rišejo mavrico. Pod njenim lokom svojo pravljico sanjajo kopalci, ki si ob vnaprejšnji rezervaciji in dovolj globokem žepu lahko v Zambiji privoščijo kopanje v Hudičevem bazenu, le streljaj od razjarjenega vodnega padca. A verjemite, da je že pogled na hudičevo kopel z varnostne razdalje (beri: iz sosednjega Zimbabveja) dovolj vznemirljiv!