VIDEO: Visoka umetnost 
ali nizkotna 
pornografija?

Nepopravljivi razuzdanec, ki je razvrat spremenil v visoko umetnost, ali nizkotni pornograf, ki je poskušal opravičiti posilstvo, umor in pedofilijo? Vpliv razvpitega markiza de Sada se čuti v številnih delih od Flauberta do Baudelaira, sveža razstava v Parizu pa poskuša razkriti, kako je plemič iz 18. stoletja vplival na umetnike v zadnjih dveh stoletjih.

Seks in nasilje

Dvainpetdesetsekundna videoprezentacija razstave v pariškem muzeju d'Orsay prikazuje gola telesa, med katerimi ne manjka izrazov bolečine. Toda video ne more pripraviti obiskovalca na resnično grozo, prikazano v številnih razstavljenih delih. Muzej, ki je lani pripravil odmevno razstavo Masculin/Masculin z moškimi akti, je celo podal izjavo, s katero se odreka odgovornosti za posledice, ki jih lahko prinese razstava o Donatienu Alphonsu Françoisu de Sadu. »Nasilna narava nekaterih del in dokumentov utegne šokirati določene obiskovalce,« so zapisali na spletni strani.

»Povezava, ki jo je našel med poželenjem in divjostjo in ki je neločljiv del človeka, preganja umetnost skozi zgodovino,« pravi strokovnjakinja za de Sada in kustosinja razstave Annie Le Brun. De Sadova razvpitost temelji na njegovem življenju in predvsem romanu 120 dni Sodome, ki govori o spolni sprevrženosti, umoru in pedofiliji. Zgodba, katere osnutek je markiz napisal med prestajanjem zaporne kazni v pariški Bastilji, opisuje seksualne orgije štirih premožnih francoskih razuzdancev, ki posiljujejo, mučijo in na koncu tudi ubijejo svoje pretežno najstniške žrtve.

Kako izreči neizrekljivo

Zdaj že pokojna ameriška feministka Andrea Dworkin je de Sada sicer označila za »najpomembnejšega literarnega pornografa na svetu«, a obsodila njegov pristop k pornografiji, kakor da gre za »intelektualni fenomen«. Toda kakor pravita Le Brunova in sokustos Laurence des Cars, strokovnjak za umetnost 19. stoletja, se razstava osredotoča na to, kako je de Sade spodbujal »prikaz uporniškega in neizrekljivega v umetnosti«. »Postavil nas je pred nov izziv: kako vzpostaviti povezavo med tistim, česar se ne sme izreči, ter osebno svobodo in svobodo izražanja.«

Markiz de Sade (1740–1814) je v spremni besedi 120 dni Sodome zapisal, da gre za »najbolj nečisto zgodbo, kar jih je bilo«. Ni čudno torej, da se romana v 19. stoletju skoraj ni dalo dobiti. Uradno je bil natisnjen šele leta 1904, a pred tem so ga prebrali številni pisci 19. stoletja, med njimi avtor Gospe Bovary Gustave Flaubert in pesnik Charles Baudelaire.

De Sade in nova generacija

Razstava z naslovom Sade, napadanje Sonca se je odprla v času, ko bo markiz de Sade predstavljen novim generacijam. Prihodnji mesec namreč (tudi) v Franciji izide Ubisoftova računalniška igra iz serije Assassin's Creed, v kateri bo poleg Napoleona nastopal tudi razvpiti markiz. Razstava prikazuje vpliv de Sada na široko paleto umetnikov, med katerimi so tudi Eugene Delacroix, Edgar Degas, Francis Bacon, Jean-Auguste-Dominique Ingres in Pablo Picasso.

Le Brunova in des Cars pravita, da čeprav de Sade ni odkril »nasilja v ljubezni« ali izumil sadizma, ga je »naredil za eno od stalnih tematik v procesu dramatiziranja erotike«. Na Degasovi sliki Prizorišče vojne v srednjem veku (1865) so tako upodobljene gole ženske, ki umirajo oziroma bežijo pred tremi konjeniki, s čimer je Degas »upodobil dvoumno povezavo med umorom in spolnostjo«. De Sade je vplival tudi na umetnike 20. stoletja, kot sta Bacon in Picasso. Ta je v seriji slik Posilstvo Sabink (1963) upodobil žensko in otroka, ki ju tepta vojaški konj. In kakor pravita Le Brunova in des Cars, ima celo konj sadističen nasmešek. Mimogrede, beseda sadizem, ki izvira iz markizovega priimka, se je v francoskem slovarju prvič pojavila leta 1834.