Budistični lama Dashi-Dorzo Itigilov, ki je živel in deloval v ruski republiki Burjatiji v Sibiriji, je sklenil svoje življenje že leta 1927, vendar je v središču pozornosti svetovne javnosti in znanstvenikov. Njegovo truplo je namreč tako ohranjeno, kot bi umrl pred 36 urami. Lama je pred smrtjo izrazil poslednjo željo, in ta je bila, da se njegove telesne ostanke po tridesetih letih izkoplje, ekshumira. To so njegovi nasledniki tudi storili, in sicer v rednih razmikih, v letih 1955, 1972 in nazadnje 2002. Vedno so ugotovili, da na truplu sploh ni znakov razpadanja in da ves čas vztraja v položaju, v kakršnem je umrl – sede, med meditacijo.
Pri prvih dveh odkopih njegovega trupla so budisti o neverjetni ohranjenosti raje molčali, saj so v Sovjetski zvezi vladali komunisti in jih niso hoteli provocirati z mistiko, po zadnjem odkritju pa je sloves Dashi-Dorzo Itigilova prešel meje in za truplo so se začeli zanimati tudi znanstveniki z zahodnega sveta. Teorij o tem, zakaj lamovo truplo, ki ni bilo ne balzamirano ne mumificirano, ne razpade, je več. Eni so prepričani, da so ga menihi obložili s soljo, ki je izjemen konzervans, drugi menijo, da je menih še vedno živ, a v stanju nekakšnega zimskega spanca. Podobna je tudi teorija, da naj bi bil Itigilov v stanju popolne zamaknjenosti oziroma nirvane. Omenja se anabioza, to je stanje popolne ustavljene presnove, do katere naj bi se ta svečenik znal pripeljati z meditacijo in ki pomeni, da bi lahko nekoč znova oživel.
Še celo znanstveni pristop je dal zanimive rezultate. Patologi so namreč s spektroskopijo ugotovili, da imajo beljakovine v telesu lastnosti živih organizmov, vzorci tkiva pa se ne razlikujejo od tkiva živih ljudi. »Koža je mehka, sklepi so gibljivi. Kri ni več tekoča, ampak želatinasta. Koža se pod pritiskom vdre in se popravi nazaj, truplo pa občasno celo odpre oči,« zatrjuje Aleksandar Hačaturov s kemijsko-tehnične fakultete v Moskvi.
Itigilov je bil legenda že v obdobju svojega življenja, saj je bil v prvih desetletjih prejšnjega stoletja vodja budistov v vzhodni Sibiriji, na meji z Mongolijo, Irkutijo in Zabajkaljem. Bil je tudi filozof in zdravilec. Pred revolucijo je bil pomemben član v carski Rusiji in je bil večkrat gost pri ruski kraljevski družini, prisoten je bil tudi pri odprtju prvega budističnega templja v Sankt Peterburgu. Po zmagi boljševikov se je umaknil na vzhod, v Sibirijo, in tam tudi umrl.
