LEICESTER – Potem ko je Philippa Langley avgusta 2009 lokalnim oblastem v Leicestru zaupala, da jo je spreletel srh med hojo po parkirišču, notranji glas pa jo je opozarjal, češ da stoji nad grobom legendarnega Riharda III., je scenaristka z bujno domišljijo seveda najprej naletela na posmeh. Golo naključje ali pa je z angleškim kraljem skrivnostno povezana, arheologi so prav tam, kamor je Langleyjeva uperila prst, izkopali okostje, analiza DNK pa je z 99-odstotno verjetnostjo potrdila, da gre resnično za ostanke razvpitega monarha.
Zgodovina ga opisuje kot tirana z grbo
Že zavita hrbtenica in poškodovana lobanja sta jasno namignili, da gre za ključno najdbo, kajti Rihard III., po nekaterih dokumentih naj bi bil dobrotnik, ki je skrbel za revnejše sloje, po drugih pa naj bi se v svoji komaj dveletni vladavini pokazal le kot tiran, ki je v grob spravil vsakega morebitnega tekmeca, tudi lastno kri, naj bi imel po zgodovinskih in literarnih zapisih grbo kot zadnji angleški kralj, ki je pogumno korakal v vojaških vrstah, umrl pa je na bojišču, ki naj bi bilo prav na današnjem parkirišču stavbe centra za socialno delo v Leicestru. »Bilo je poletje, mene pa je kar nenehno mrazilo. Vedela sem, da stojim nad njegovim grobom, čeprav sem se prepričevala, da me gotovo zapušča razum,« se popoldneva, ko se je pripravljala na pisanje nove igre o Rihardu III., spominja Langleyjeva. Ekipa strokovnjakov se je septembra lani vendarle temeljiteje posvetila izjavam vztrajne scenaristke, ki so se do potankosti ujemale z zgodovinsko dokumentacijo o boju na Bosworthskem polju: ta je, mimogrede, pomenil konec vojne med belo in rdečo vrtnico oziroma vojno med hišo York, ki jo je goreče zastopal Rihard III., in hišo Lancaster, ki jo je vodil Henrik VII. Zmagal je drugi, končal tristoletno vladavino dinastije Plantagenet in odprl vrata Tudorjem, kralja pa naj bi, potem ko je mrtev s puščico v hrbtu obležal na bojnem polju, iznakazili še s helebardo, potem pa golega poraženca naložili na konja, z njim zmagovito paradirali po polju in ga nazadnje odvrgli v grob, brez krste in obreda.
Pri analizi DNK so vzorce iz najdenih ostankov primerjali z dvema potomcema družine York, neposrednim potomcem Rihardove sestre Anne, Michaelom Ibsnom, izdelovalcem pohištva iz Londona, in anonimnim sorodnikom, izkopavanja in preiskave pa je budno spremljala tudi televizijska ekipa s programa Channel 4, ki je zanimivo oddajo premierno predstavila včeraj zvečer. Naj pojasnimo, Langleyjeva se je pred tremi leti, ko se kar ni mogla odlepiti od parkirišča, ki je pod seboj skrivalo tako pomembno osebnost, povsem zakopala v raziskovalno delo in je od septembra lani ves čas tesno sodelovala z arheologi, njena vnema pa je pritegnila tudi producente televizijske mreže, s katerimi je potem ustvarila dokumentarno oddajo. Gledališka igra, ki jo je začela pisati usodnega avgusta, bo zaradi neizmernega zanimanja po vsej verjetnosti doživela filmsko ali televizijsko preobrazbo, Rihard III. pa bo končno dostojno počival v miru: po vsej verjetnosti ga bodo pokopali v katedrali v Leicestru, kamor bi ga morali položiti že pred 500 leti, če ne bi poražen in ponižan umrl v krutem boju. A brez polemik seveda ne bo šlo: nekateri menijo, da ostanki spadajo v Worksop v Nottinghamshiru, ki velja za dom dinastije Plantagenet, drugi pa bi ga radi pokopali v Westminstrski opatiji.
