VIDEO: In Mia 
je postala Jacob

Mimi in Joe Lemay iz prijetnega bostonskega predmestja Melrose sta mesece in mesece poslušala svojega le nekajletnega otroka, kako je govoril: »To je pomota. Nisem punčka, fantek sem.« Leta 2010 rojena Mia je postajala čedalje bolj žalostna, kazala je že prve znake depresije, zato so se starši odločili, da bodo prisluhnili svojemu otroku in mu dovolili, da postane Jacob. Od tega so zdaj minila že tri leta in Jacob veselo odrašča kot deček.

Novo življenje

Lemayeva imata poleg sedemletnega Jacoba še dve hčerki, stari štiri in osem let. Mimi in Joe pravita, da je njuna okolica sprejela Jacobovo novo identiteto, povesta pa, da sta preživljala težke trenutke, ko sta si morala priznati, da njun otrok ni takšen, kot sta mislila. Skrbi ju tudi potencialno sovražni odziv zunanjega sveta. A kljub vsemu ničesar ne obžalujeta. Jacob, ki zdaj nosi kratko pristrižene lase ter obožuje nogomet in šivanje, je srečen.

Še pred leti pa ni bilo tako. Mia je bila sprva veselo dete, nato pa je začela postajati čedalje bolj žalostna, celo toliko, da ni hotela niti vstati iz postelje. Po dolgih pogovorih z Mio in posvetih s strokovnjaki ter podpornimi skupinami za transseksualne otroke sta se odločila, da bosta Mii pustila, da zaživi kot fant, saj ji je grozilo, da se bo razvila depresija, kar bi lahko vodilo do globljih duševnih motenj. In Mia je postala Jacob. V le nekaj tednih se je popolnoma spremenil in spet postal zadovoljen otrok. »Mislim, da sva sprejela pravo odločitev,« pravi 39-letni Joe, soustanovitelj zagonskega podjetja, ki izdeluje elektronske beležnice. »Ta odločitev je bila najboljša terapija, kar smo jih lahko izvedli,« se strinja 40-letna Mimi, ki je odraščala v ultraortodoksni judovski skupnosti, dokler je kot odrasla ženska ni zapustila. Prepričana je, da ji je njena izkušnja pripomogla, da je lahko sprejela težave svojega otroka.

Čeprav v ZDA ne obstaja uradna statistika, kar se tiče otrok, ki imajo težave s spolno identiteto, se po ocenah strokovnjakov z vprašanjem ukvarja na stotine družin, ki se povezujejo predvsem na družabnih omrežjih in v organizacijah za pravice drugače spolno usmerjenih ljudi. Lemayeva sta v času, ko administracija ameriškega predsednika Donalda Trumpa kaže čedalje bolj odkrito nasprotovanje drugačnosti, pripravljena o svoji oziroma Jacobovi zgodbi govoriti javnosti.

Sprejemanje drugačnosti

»Videla sva, koliko sovražnosti obstaja že proti sami ideji, da imaš transseksualnega otroka,« pravi Mimi. »To je mentalna ovira, ki je nekateri ne morejo prestopiti.« Lemayeva se zavedata, da imata srečo, da živita v odprtem in razgledanem okolju. Zvezna država Massachusetts je ena najnaprednejših v ZDA in je bila prva, ki je legalizirala istospolne poroke. Jacob zdaj odrašča kot fant, kakor ga sprejemajo tudi sošolci, ki ne poznajo njegove preteklosti. S pomočjo šolskih oblasti je ravnateljica Jacobove šole Mary Beth Maranto organizirala izobraževalne tečaje za učitelje in jim dala možnost, da vprašajo vse, kar jih zanima o transseksualnosti.

Čeprav je Jacob zdaj srečen otrok, pa njegovi starši ne vedo, kaj se bo zgodilo, ko bo prišel v puberteto in bo njegovo telo začelo dobivati ženske obline. Se bo odločil za hormonsko terapijo in pozneje za operativno spremembo spola? S tem se bosta ukvarjala, ko bo prišel čas za to, medtem pa bosta še naprej skrbela, da bo imel Jacob lepo otroštvo. »Skupnost bo prej ali slej sprejela transseksualne otroke,« je prepričan Joe. »Obstajajo družabni mediji, kjer si lahko izmenjujemo izkušnje in se povezujemo in nihče ne more zanikati, da transseksualnih otrok ni.«