Vesoljski popotnik
 je daleč stran
 od Zemlje

Ameriška vesoljska agencija je imela sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja ambiciozno idejo o tako imenovanih vesoljskih sondah, ki bi znotraj programa Grand Tour ali Veliko potovanje obletele zunanje planete: Jupiter, Saturn, Uran in Neptun. Za ta namen bi uporabili takrat najmočnejšo satelitsko nosilno raketo Saturn V. Na to dolgo pot bi ponesla dve enaki, več ton težki robotski plovili. Vendar so bile to očitno le prevelike želje, ki jih je administracija takratnega predsednika Richarda Nixona zavrnila. Nasa se je odločila za bolj skromno, cenejšo in manj zahtevno različico ali program Voyager (Popotnik) ter tudi za novo tehniko potovanja v vesoljskem prostoru, ki je zadevala uporabo gravitacijskih privlakov planetov ali kozmičnega biljarda. Za Naso je sondi Voyager zgradil znani Laboratorij za reaktivne pogone (JPL) v Pasadeni v Kaliforniji. Vsaka je imela zaradi poleta v velike vesoljske globine in oddaljenosti od Sonca jedrski vir energije ali RTG. Vsako je ponesla močna satelitska raketa Martin Marietta Titan III E Centaur.

Prvi je 20. avgusta 1977 na krovu omenjene rakete poletel Voyager 2. Njegova naloga je bil polet mimo Jupitra, Saturna in pozneje še Urana in Neptuna. Šele nato je 5. septembra 1977 v vesolje poletel Voyager 1, katerega cilja sta bila samo Jupiter in Saturn. Voyager 2 je tako 9. julija 1979 poletel mimo Jupitra, nato je 25. avgusta 1981 opravil pot mimo Saturna in 24. 1. 1986 kot prva vesoljska sonda tudi mimo Urana. Kot zadnji planet je 25. avgusta 1989 opravil mimolet Neptuna, ki je bil znova prvenec. Voyager 2 je edino vesoljsko plovilo, ki je obiskalo ta oddaljeni planet.

Neptun

Neptun je osmi ali zadnji planet našega sončnega sistema, saj je zdaj nekdanji deveti planet Pluton po novem klasificiran ali označen kot pritlikavi. Neptun je četrti največji planet našega sončnega sistema, ki ima kar 17-krat večjo težo od Zemlje. Imenovan je po rimskem bogu morja. Triindvajsetega septembra 1846 sta ga odkrila strokovnjaka Johann Gall in Urban Le Verrier. Obstajajo celo namigi, da ga je odkril že Galileo Galilej, vendar sam tega ni navedel ali potrdil. Je edini planet, ki ga je do zdaj obiskala neka robotska vesoljska sonda ali Voyager 2.

Planet sestavljajo vodik in helij in sledi ogljikovodikov. Torej, ima podobno sestavo kot preostali trije plinasti velikani Jupiter, Saturn in Uran. Na njem vetrovi pihajo s hitrostjo 2100 kilometrov, kar je rekord v našem sončnem sistemu. Ravno tako so vidni vremenski pojavi in velika modra pega ali orkan, ki je podoben znameniti veliki rdeči pegi na Jupitru. Od Zemlje je povprečno oddaljen 4,49 milijarde kilometrov. Sonce obkroži enkrat v 164 letih, srednji polmer ali radij znaša 24.677 kilometrov, srednja temperatura znaša kar minus 201 stopinj Celzija. Ima tudi obroč, ki je manj zaznaven od Saturnovega. Okrog njega kroži 14 lun različnih velikosti, od tega jih je šest odkril Voyager 2. Največja in najbolj zanimiva je luna Triton.

Triton

Desetega oktobra 1846 jo je odkril angleški astronom William Lassel. Je edina luna v sončnem sistemu, ki ima retrogradno orbito, torej kroži v nasprotni smeri od rotacije ali vrtenja Neptuna. Ima premer 2700 kilometrov in je tako sedma največja luna sončnega sistema. Menijo, da je podobna pritlikavemu planetu Pluton in da je prišla iz območja velikih vesoljskih globin, znanega kot Kuiperjev pas. Je ena od lun, ki je geološko aktivna, kar se vidi iz slik hladnih ledenih vulkanov na njeni površini, ki bruhajo dušik. Ime je dobila po Tritonu, sinu grškega boga Zevsa, ki je bil tudi bog morja. To ime je predlagal znani znanstvenik Camille Flammrion in se je tudi obdržalo.

Različni takšni in drugačni vesoljski strokovnjaki in izvedenci so že kar nekajkrat razmišljali o novi vesoljski sondi, ki bi ponovno obiskala Neptun in luno Triton, glavna ovira nista toliko tehnične narave in dolgost take vesoljske misije, ampak finančna sredstva. Taka vesoljska sonda bi verjetno spadala v kategorijo zastavonoš, kar pomeni, da bi šlo za težko, zapleteno in zahtevno plovilo, katerega cena bi lahko znašala več milijard dolarjev. Šlo naj bi za orbiter ali umetni satelit Neptuna, dve atmosferski sondi, ki bi vstopili v atmosfero Neptuna, in dva mala pristajalna modula, ki bi mehko pristala na površini lune Triton. Ne glede na to, da so se s tem že ukvarjali Nasa, kalifornijski inštitut za tehnologijo, univerza v Idahu in družba Boeing, je ostalo zgolj pri zamisli in različnih študijah, tako da bo za morebitno izvedbo vesoljskega programa treba počakati še desetletje ali celo več.

Medtem Voyager 2 nadaljuje potovanje že v medzvezdni prostor. Sonda že deluje več kot 37 let in je več kot 15,63 milijarde kilometrov oddaljena od Zemlje, kar pomeni 104.48 astronomskih enot (ena astronomska enota pomeni razdaljo med Zemljo in Soncem in povprečno znaša 150 milijonov kilometrov). Njena hitrost je kar 15,4 kilometra na sekundo. Sonda še vedno deluje, kar je res izjemen tehnični dosežek.