Veličastno jezero je zdaj le mlaka

Klimatske spremembe, človeški posegi v okolje, vse večja množičnost turizma namreč počasi, spočetka skoraj nevidno, zahtevajo svoj davek, zaradi česar bomo nekatera svetovna čudesa kmalu lahko občudovali le še na posnetkih in fotografijah. So namreč na robu obstoja. Spet druga pa so že izginila in živijo le v spominih starejših in v knjigah.

1. Ledenik Chacaltaya: Le streljaj od bolivijske prestolnice La Paz je nekdaj na 5300 metrih nadmorske višine kraljeval veličasten ledenik. Njegova pobočja, prekrita s snegom, so se bahala kot najstarejše smučarsko letovišče na svetu z najvišje ležečo žičnico, kjer je bila smuka mogoča vse leto, tudi v poletnih mesecih. A je zaradi klimatskih sprememb 18.000 let star ledenik počasi, prostemu očesu nevidno plahnel, prvo krčenje so zaznali šele v 40. letih minulega stoletja. Dokler leta 2005 o njem ni bilo niti sledi več.

2. Jezero Boeung Kak: Sredi kamboške prestolnice Phnom Penh se je nekdaj raztezalo velikansko jezero, največje tovrstno urbano močvirje Kambodže, ki ni privabljalo le turistov, ki so na njegovem bregu občudovali sončne zahode, ampak so bile jezerske ribe vir hrane tamkajšnjih družinam. Dokler ga pred šestimi leti zaradi načrtovanega urbanističnega razvoja več kot 90 odstotkov niso zasuli s peskom, da je ostala le še mlakuža. S čimer ni izginil le turistični draž, ampak je več kot 4000 družin ostalo brez vira hrane, da so se morale odseliti.

3. Ognjeni slap Yosemiteja: Korenine tega običaja segajo bodisi k starodavnim domorodcem bodisi so se prvi naseljenci Amerike tako znebili smeti. A je nato postal turistična atrakcija, ki je od leta 1872 privabljala vse večje množice. Visoko na razgledni točki narodnega parka Yosemite, imenovani Glacier Point, so v poletni noči zakurili velikanske krese. Ko pa je od ognja ostala le še rdeča razbeljena žerjavica, so jo porinili prek previsa, kar je opazovalcem, ki so iz doline zrli proti nebu, dalo iluzijo ognjenega slapu. Ker pa je slap iz žerjavice privabljal vse večjo reko ljudi, so upravljavci parka v skrbi, da ne bi turistična prezasičenost preveč škodila tamkajšnji naravi, običaj že pred 48 prepovedali.

4. Gora Humboldt: Zgolj 8 stopinj severno od ekvatorja je na vrhu skoraj pettisočaka Humboldta in nad venezuelskim tropskim rastlinjem kraljeval ledenik, kjer so še v 50. letih prirejali državno tekmovanje v slalomu. Tekmovalci so se na start sprva povzpeli na mulah in oslih, dokler niso 1960. zgradili najdaljše in najvišje ležeče vzpenjače na svetu – tudi ker je bila smuka na določenih odsekih možna vse leto. A vendar je bilo smučanje v 80. letih zaradi klimatskih sprememb mogoče le še v zimskih mesecih, danes pa je že čudež, če sneg obstane za polnih 24 ur.

5. Linije Nazca: Skrivnostni geometrijski vzorci v perujski puščavi Nazca, ki svoje oblike razkrijejo šele iz zraka, vztrajajo že vsaj kakšni dve tisočletji in pol, a vendar jim zdaj grozi izginotje. Ne toliko zaradi vremenskih sprememb, ampak v prvi vrsti zaradi človeka. Smeti, zasebni preleti, ceste, ki sekajo velikanske vzorce, in nenadzorovani izleti z avtomobili namreč že zahtevajo davek, ogrožajo pa jih tudi poplave in razcvet perujskega rudarstva.

6. Veliki koralni greben: Star je morda že kakšnega pol milijona let, a mu danes preti propad. Zaradi turizma – na leto ga namreč občuduje več kot dva milijona ljudi – ter ran, ki jih človeštvo prizadeva okolju. V minulih 30 letih se je koralno bogastvo namreč kar razpolovilo, dvotretjinska škoda je nastala od leta 1998. Največji krivec za počasno umiranje naj bi bile klimatske spremembe, že na drugem mestu pa je onesnaževanje morij z gnojili in pesticidi.